NatisniVroče!
Zagonetno je tole umetniško ustvarjanje… Ko imamo enkrat polno rit dobrot tostranstva in nam zmanjka tistega patetičnega trpljenja hiranja v Cukrarni za jetiko ali tuberkolozo, kar naenkrat ostanemo brez prave inspiracije za genijalne domisleke…
Ampak tale februarska soparina, ko nam okoli glav brenčijo komarji in ko se iz zimskega spanja z vročino prebujene muhe brenčeče zaletavajo in zvirajo kot kako otroče, ki se sredi noči zaspano opoteka lulat, je tema za današnji uvodnik več kot očitna.
Včasih človek ne ve, ali ima kdo res tako neverjetno jasnovidno sposobnost ali pa se mu enostavno userje. Bijelo Dugme so že pred davnimi leti prepevali »Hajdemo u planine, jer tamo nema zime.«, pa nikomur ni na kraj pameti ni padlo, da se bo to res zgodilo. Grozno. Še dve leti nazaj sem sredi junija vlačil turne smuči po severnih pobočjih Kanina, letos pa že zdaj po alpskih grebenih brstijo mačice in poganjajo trobentice... Neodgovorna in kratkovidna raja se sicer neskončno raduje tej toploti in pomladnemu dekadentnemu vonju ljubezni in to dojema kot božji dar. Konec januarja sem po Londonu gledal evforične Angleže, kako so skakljali naokoli v kratkih majčkah in smrdljivih japonkah, ki že po konstrukciji ne dovoljujejo nošnjo nogavic in posedali po tleh po parkih. Drekcapekca je to božji dar, zgolj svareče znamenje. Na tleh se namreč lahko sedi samo v mesecih, ki nimajo črke »r« v imenu!
Ampak moj badi Al Gore in jaz pa veva, da so bile zime včasih drugačne... Neprijetna resnica sicer. Še dobro pomnim, kako smo se včasih bosi in v samih srajčkah prebijali skozi večmeterske snežne zamete do šole. In smo večkrat zamudili šolo in zgolj zato sem v gimnaziji fasal obilno bero popravnih izpitov. V šoli ali v kakem bližnjem bifeju smo se v peklenskem mrazu tiščali skupaj in si greli premražene in pomrznjene nogice stoječ v toplih kravjakih in zaviti v konjske dekice. Tudi Al Gore se tega dobro spomni. In takrat so se s snegom obilne zime sovpadale z evforično popularnostjo slovenske smučarije... Ko smo tudi Dolenjci pozimi pospravili viničarske krampačice in raubšicarske flinte, jih zamenjali za Elanove smučke (no, jaz sem že takrat frajaril z modelom RC04 in s Toprovo puhovko) in se rinili pod vlečnicami skupaj s špičastimi Gorenjci, glasnimi in ošabnimi Ljubljančani in dobrovoljnimi Štajerci. Štajerci so se sicer že dopoldne diskretno in vljudno umaknili iz prog, takoj ko je bil odprt lov na Zlatoroga. Zelo omikano. To so bili časi, ko smo ob sobotah zarana s polno krošnjo prekajenih svinjskih rebrc, trdo kuhanih jajc in s češko termosko planinskega čaja krenili tja gori proti severozahodu naše deželice. Pri Marinšku v Naklem so si naš oča privoščili jutranjo kavo, mulci pa smo drencljali in izsiljevali postanek v kranjskem Globusu, oddelek igrač spodaj desno. Alternativna točka izsiljevanja so bile tudi blejske kremšnite. Tja do poznega jutra smo končno prikolovratili do Bohinja, tisti brez avtov pa z »belim vlakom« do Koble.
Med čakanjem gondole na Vogel sem imel mnogo časa s svojimi krasnimi daljnovidnimi špegelčki Ghetaldus Zagreb Jugoslavija natančno preučiti tablo s tehničnimi podatki. »Kabinska žičnica Vogel, zgrajena 1961, prenovljena 1967« je pisalo in lej ga šmenta, še par let nazaj je pisalo natanko isto. Iz zgonjenih zvočnikov po smučišču so hreščali Avseniki, Račke in seveda obvezni radijski prenosi smučarskih tekem, kjer je ponavadi dolgočasno zmagal Stennmark, Križaj je občasno izsilil kako stopnico, Kuralt je ponavadi odstopil, Strel je imel raje kakšno hitrejšo progo, ljubek obraz Svetove Mateje so krasile kolajne v obliki snežinke, Vogrinčev Anton pa je v ihtavi štajerščini jel pojasnevati vse križe in težave, ki so se zgrinjale nad našo reprezentanco. Ko je sonce prehajalo zenit, si je ljubljanska gospoda po brunaricah špogala kako kranjsko klobaso in vrel čaj v plastičnih glažkih, ki ga niti držati nisi mogel. Ostala provincialna raja pa smo začeli odvijati domača rebrca in ostali, s sabo prinešeni proviant. Na bolj ruralnih smučiščih je občasno kot strela v nizkem smuku pridivjal mimo kak lokalni revolveraš v kavbojkah, volnenem puloverju in brez kape. Delanje zavojev je bilo pač znamenje šibkosti telesa in duha. Da pa ne bi zašel iz bistva - snega je bilo pa povsod toliko, da so brunarice gledale ven kot podmornice. Tovrstne slike še zdaj krasijo jedilnico Doma na Komni. Po poledenelem Bohinjskem jezeru so se prej omenjeni frajerji smukači ob vreščanju sopotnic podili s stoenkami, kar je bilo verjetno najvišje dejanje samoaktualizacije in poguma.
V Ukancu je redno zaledenel vodovod in meni se je zdelo sila nobl topiti sneg za kuhanje (naši materi sicer malo manj), odpadla so tudi tuširanja. Jupi! In tudi nobenih komarjev ni bilo na spregled, samo sneg je škrtal pod nogami in veje so pokale od mraza, ko smo ob večerih rinili proti Hotelu Zlatorog na pohorsko omleto. To je sila imenitna, današnji mladini nepoznana jed iz testa, sadja iz konzerve in stepene smetane. In vedno znova se mi je zdelo imenitno, da lahko sedim v isti jedilnici kot menda ekrat celo nemški kancler Willy Brandt in naš Titej, če se ne motim. Se mi je pa vsako leto znova postavljala enigma, zakaj za vraga sta ob vsej tej količini snega bila redno zaprta Žagarjev graben in sedežnica na Šijo. Tega si še danes ne znam razložiti. Vem samo, da sva midva z mojim bratrancem odgovorno in preudarno pri svojih devetih letih presodila, da je takrat še neurejeni Žagarjev graben zagotovo prevozen in da že ne bova čakala neskončno dolgo na gondolo v dolino. Glede na najina leta, zrelost, izkušnje in s tem pridobljeno modrost, se nama o najini ideji ni zdelo vredno obvestiti roditeljev ali kake druge polnoletne osebe. Veselo sva zarinila mimo table »Zaprto smučišče, smrtno nevarno« tja doli proti dolini, ihaaaa! Nisva pa vedela, da so starci tam gori kmalu zagnali cel cirkus in sprožili iskalno akcijo, ki je trajala, dokler niso iz spodnje postaje poklicali, ali morda pogrešajo »dva razposajena mulca, ki že 2 uri afne guncata spodaj na parkingu«, hehe... O ja, dragi moji, če odmislim konsekvenčne vzgojne batine, so bili tisti časi s pravimi zimami prav špasni.
Ni zime za Eskime.
Boštjan Virc
Uvodnik je bil objavljen v marčevski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
