NatisniTartufi
V tem adventnem času, ko se zazremo vase, prepevamo nabožne pesmi, se umirimo in se spokorimo za svoje grehe, je napočil čas, da se v uvodniku ponovno nemarno obregnem ob naša direktorja Anžeta in Gregata, po domače Čokla in Benča.
Kot se mi je že davno tega zapisalo, gre za galantna in prefninjena gospoda. Še živo imam v spominu prvomajsko plezarijo v italijanskem Arcu pred leti. Vsak večer se je v kempu zbirala razpuščena dekadentna mladež iz Akademskega alpinističnega odseka (slava carjem na višavah), noseč pod roko trilitrske flaškone laškega cenenega vina. Običajno je prihlačal mimo s svojo prelepo blond gospo pod roko tudi Grega v krasnem zlikanem flisu in zloščenih sandalcah. Galantnež pravi je v fond prispeval buteljko prvovrstnega Chianti Ruffino vina. Ker pa pri plezalcih velja »size matters«, se te male flaškice nihče niti pritaknil ni, ampak so zlivali vase žlobudro iz tavelikih flaškonov. Pač – nije žvaka za seljaka. No, tisto buteljko sem potem jaz v primernem trenutku diskretno pospravil v svoj ruzak in jo požrl ob neki drugi priložnosti. Škoda bi bilo tako žlahtno kapljico zlivati v Gardsko jezero.
Tudi Anže ne zaostaja v izbranem okusu. Ko smo lani v svinjsko dragem švicarskem Davosu filmali z razposajenimi freeriderji, sem takrat plačal najdražjo rojstnodnevno rundo v življenju svojem dolgem. Vsi so dolgočasno vpili »ein Bier für mich«, le Anže si je v baru sofisticirano naročil – kozarec mleka. Po moško. Tisti dan več niso delali kapučina, ker je bilo tisto malo mleka vse, kar so imeli. Tudi vedno, ko se kje bašemo z mastnim pomfrijem, Anže vestno vsak krompirček obriše s prtičkom. Zato pa je tako vitek in postaven dedec. Ne pa mi, ki hodimo naokoli v pajkicah model Oktoberfest. Čeprav moram povedat, da se je tudi Grega malce poredil. C, c, c… dobro mu gre očitno.
In kot taki gospodi pritiče, je tudi letošnje silvestrovanje uredništva in sodelavcev potekalo izborno. Ob vabilu na »prednovoletno kosilo« sem seveda najprej pomislil na sindikalno veselico. Kjer bi v kaki okrašeni smrdljivi telovadnici jedel golaž iz plastične posodice, na srečelovu zadel stare izvode revije Šport in ko ne bi več pili žejni, bi za srčkov ples izvlekel listek »pujs«. In ko bi me ob misli, kakšna soplesalka gre skupaj s »pujsom«, minila želja po plesu.
Phe, seveda smo pri reviji Šport vzvišeni nad takimi pritlehnimi zabavami. Vabilo na silvestrovanje je bilo videti precej obetavno. Ker nas zajce ni potrebno siliti v zelje, tudi mišolovke ni bilo posebej potrebno mazati z ocvirkovo mastjo in posipati s cukrom. Nas, lumpenproletariat, so posedli v ugledno restavracijo. Vsi smo se med seboj potihem pomenkovali, se prijazno nasmihali, nobenega dretja, nobenih pokvarjenih vicev, natakarji so tiho kot jelenčki Rudolfi prinašali in odnašali najfinejša jedila in napitke. Anže in Grega sta minglala med nami suvereno, kot Tarzan iz liane na liano, malo tukaj, malo tam. V igri so bile hobotnice, mečarice, pljučne pečenke, žrebički, jeleni in podobna flora in favna. Glasba je bila diskretna, nič glasnih »Račk«, »Ne boš ti meni zizike majal«, »Naredi da mi pride« in podobnega dobrovoljnega repertoarja. Smo pač urbano »loungali«, karkoli že to pomeni. Sedežni red je bil strikten. Pri eni mizi so bile zbrane vse deklice, ki jih je skrbno čuval starosta revije Šport, Čožev Srečko. Pri drugi mizi so bili novinarji, oblikovalci in internetarji. Sami tipi, dolgčas živi, vam povem. Mene so pa posedli skupaj s fotografi v oslovsko klop. Itak, neprilagojeni. Nekaj smo se mimo protokola usajali, da če po sladici pride še escort service, pa čim sta direktorja odnesla pete, smo na veliko obirali šefe, pa konkurenco, pa drug drugemu lagali, za kake hude denarce delamo. Klasika, skratka.
Fotografije s te imenitne zabave pa menda ni niti ene. Fotografa Fevžer in Vidic sta sicer nekaj bentila na ostale in kričala, da »banda, zakaj nuben ne slika«, ampak vseeno smo se z mastnimi parkeljci nekako pretolkli do konca gurmanskega scenosleda in vase zbasali še panakoto s svežimi jagodami. Še danes mi milo zakruli, ko se spomnim.
Čeprav, kar je res, je pa res… Ko sem si trebil zobe od pljučnih medaljonov z belimi tartufi, sem ugotavljal, da ima Ilovarjev ata iz Mladinine rubrike Konzum povsem prav. Letošnja letina tartufov je bila bolj slaba. Ne smrdijo tako močno kot ponavadi.
Boštjan Virc
Uvodnik je bil objavljen v januarski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
