NatisniŠportni tip
Bilo je tam, več kot desetletje nazaj, ko sva se s tedanjo punco povsem nešportno potepala po JV Aziji. V brezkompromisnem navalu njene gorenjske vohrnije sva nekoč pristala v nekem zanikrnem tajskem bungalovu, kjer je v drugi polovici te barake kraljevala neka dama. Zavedajoč se, da papirnate stene le malo dušijo vzdihovanje njenih gostov, je nama na verandi opravičujoč razložila: »Veste, jaz nisem prostitutka, jaz samo delam kot prostitutka.«
Športni tip
piše: Boštjan Virc
Bilo je tam, več kot desetletje nazaj, ko sva se s tedanjo punco povsem nešportno potepala po JV Aziji. V brezkompromisnem navalu njene gorenjske vohrnije sva nekoč pristala v nekem zanikrnem tajskem bungalovu, kjer je v drugi polovici te barake kraljevala neka dama. Zavedajoč se, da papirnate stene le malo dušijo vzdihovanje njenih gostov, je nama na verandi opravičujoč razložila: »Veste, jaz nisem prostitutka, jaz samo delam kot prostitutka.« Ti šment, jaz sem pa Kalimero, ali kaj. In še za povrh se ji je najbrž zdelo, da kak bedak sem, da pridem s punco v bordel. Kot da bi nosil drva v hosto.
In po tej logiki tudi jaz, ki prav odvisniško zganjam alpinizem, nisem športni tip, ampak se samo ukvarjam s športom. Zakaj? Ker moje telo nikakor noče postati grško, ampak ostaja bolj bavarskih potez. Čeprav je tudi München tako kot Atene olimpijsko mesto, to ne šteje. Ker ne obvladam jebivetrske hoje košarkarjev s spuščenimi in prosto opletajočimi rokami in čokatim pogledom. Ker namesto pajkic model Spider povprašujem po modelu Oktoberfest. Ker ne nosim lepih teniških majic in sončnih očal na čelu. Ker v kavarni ne berem Sportskih novosti in se ne pametujem o športnih stavah. Ker mi pred rdečo lučjo na semaforju ne trza žila na vratu in ne pritiskam plina. Ker se ne kažem na krvavški plaži in kot vroč nož skozi maslo ne osvajam tam prisotnih mladenk. Ker nisem zagorel čez celo leto. Ker ne skačem na glavo in ne plavam kravl. Ker zaradi izgubljene nogometne tekme še nisem nikoli metal televizorja skozi okno ali okno skozi televizor. Ker mi gre na živce kolektivna psihoza po principu »Kud svi Turci, tu i Mujo.«. Ker se večkrat počutim bolj paraolimpijsko kot pa olimpijsko.
Športnim tipom ni pravzaprav treba prav ničesar početi, da so športni. Rojenice so jim v porodnišnici obesile na nogico nalepko »Sport« in tudi telovadbo so takšni kerlci imeli vedno »ZU«. In že v tretjem razredu je bilo v njih zaljubljeno pol šole, ker so bili najboljši pri igranju »med dvema ognjema«. In lovorike ostanejo. Sploh ni nujno, da vpišejo športni faks. Lahko so kondicijsko pripravljeni toliko, da zdržijo dve partiji šaha ali pol ure ribarjenja. Lahko zmlatijo tudi dve vrečke čipsa med gledanjem televizijske tekme. Lahko štempljajo le zadnjo točko Slovenske planinske poti v nekem bifeju v Ankaranu. Lahko se ga na smrt napijejo v športnem baru. Tek trojk lahko preživijo sede v dvoje. V bistvu lahko ležijo po cele dneve. In še vedno so športni tipi.
Ostalim plebejcem pa ne preostane drugega kot – ukvarjanje s športom. Tako se lahko tudi moj ženitni oglas glasi le »Nešportni tip nižjih srednjih let, kadilec, z bavarskim stasom, s kitajsko modrostjo in skandinavskim temperamentom, išče družico za športno udejstvovanje v dvoje. Naslov znan uredništvu.«
Ko smo že pri uredništvu… Povsem nedolžno sem sinoči urednika pobaral do kdaj bi bilo dobro oddati uvodnik, nazaj sem prejel pa tole… SMS z uredništva: »Do jutr do 21.00. Potem pa strelamo.«
Zelo prepričljivo. Zelo športno. Pravi športni tip.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
