NatisniŠport z idejo
Kredit, stanarina, ženski dnevi in pisanje uvodnikov imajo eno skupno značilnost. Zdi se namreč, da se zgodijo večkrat na mesec… Po občutku ne mineta niti dva tedna, pa me že urednik bolj ali manj diskretno davi z roki oddaje in izvaja name psihološki teror. No, bodi dovolj tega nemarnega tarnanja že takoj na začetku.
Tokrat vas vodim na zahod, v italijanski Torino. Torino poznamo kot olimpijsko mesto, kot središče avtomobilske industrije s Fiatom na čelu, tu so izumili Martini in Nutello. Manj znano pa je, da je to industrijsko velemesto tudi zaledje italijanske komunistične partije, kjer že leta poteka stalni boj med levičarji in desničarji na čelu z dinastijo Agnelli. Imena ulic tipa Corso Sovietico in gigantska blokovska naselja še danes dodajo mestu ljubko realsocialistično romantiko. Se pa čutim dolžnega, da pripomnim, da torinska dekleta vseeno niso kake zašpehane aseksualne babuške z delavskimi žuljavimi rokami v zamaščenih kombenizionih Fiat. Že povprečnemu estetu pogledi na te prikupne jezične temnolase dekline nudijo veliko zadovoljstva in radosti, onim bolj gajstnim pa se prebudijo tudi lovski nagoni in razširijo nozdrvi.
Agnellijev ata, mama in njihova polnoritna deca imajo v lasti vse, kar je tam naokoli vrednega: tovarno Fiat, na desetine povezanih podjetij, časopise, televizije, smučarski center Sestriere in seveda nesporno lokalno oblast. Za nameček pa so tudi lastniki nogometnega kluba Juventus. In biti za ali proti Juventusu je tako bolj predmet političnega prepričanja kot pa športnega.
Moj prijatelj Mauro je odraščal v eni od tipičnih levičarskih torinskih družin. Njegov dedek je bil italijanski partizan, foter član partije, vsi so bili en tak povprečen proletariat, navijati za Juventus pa bi bila sramota, za kar jih lahko med blokovskimi mulci dobiš zlahka po buči. Njihov oča je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih jako navdušen nad našim socializmom. Ubogi Mauro je tako namesto v Španiji preživljal počitnice na številnih popotovanjih z avtodomom po naši prelepi SFRJ, kjer je občudoval velike dimnike jugofabrik, se slikal na mostarskem mostu, telebnil v eno od Plitvičkih jezer, poslušal Danielovo Džuli, lizal albanski gelato, boril se je z jadranskimi meduzami ter se zmrdoval nad wanna-be-pizzami s ketchupom v dalmatinskih oštarijah. Za povrh je za odličen uspeh v šoli dobil še Tomosov moped, briljantni izdelek našega socialističnega tehnološkega napredka. Kot da v Torinu ne znajo sestaviti nobenega vozila. Mauro sicer na ta moped ni ujel prav nobene torinske lepotice, ampak očetu in njegovim političnim nazorom se pač ne kaže zameriti. Njihov ata je ob padcu berlinskega zidu in razpadu Juge doživljal velike travme, v jok, pa na drevo, pa dol ne, pa nobena igrača na pomaga. Tudi mene še danes naslavlja kar po starem z »ragazzo iugoslavo«.
In tile torinski levičarski kerlci so večinoma vsi navijači nogometnega kluba Toro, ki v njihovih očeh predstavlja upor proti kapitalizmu, ki ga utelešata Agnellijev Juventus in Berlusconijev Milan, nekakšen anarho-punk in ideali Rdečih Brigad v bolj kultivirani meščanski obliki. S simbolom bika in temno rdečo barvo kot zaščitnim znakom. Navijanje za Toro ima tako globlji pomen, je kot religija, v njej ni prav nič racionalnega. Tako kot so se stari Rimljani nekoč natepli v Kolosej, se tudi njihovi potomci najboljše počutijo v »curvi«, v navadnem delu tribune, kjer lahko kot nekdaj plebejci proti patricijem orgazmično zmerjajo, vpijejo, žalijo, pijejo, se zakajajo, rigajo, prdijo, kažejo rit in nasploh počnejo nespodobne reči. Avanti popolo, bandiera rossa! Vse v imenu športa, sicer.
Mauro ne bo nikoli pozabil blažene sreče lanskega leta, ko je bil Juventus zaradi korupcije izključen iz prve lige. Še danes se mu milo stori na tiste mesece. To je bila velika moralna zmaga v stilu uvodnih verzov Internacionale »Vstanite v suženjstvu zakleti…«.
Ima pa možakar manjšo težavico. Kot da ni dovolj, da je za ženo vzel Marileno s kalabrijskimi koreninami in južnjaškim temperamentom, stasom in glasom. Za povrh njegova Mari ne navija za Toro, ampak za – Juventus. Ti šment. Tako imata kar doma vsakodnevni derbi, oz. kot bi rekli učeni ljudje, imata na trenutke sila dinamično komunikacijo. Tako da občasno na račun nogometa ostane brez večerje ali pa hodi v zmečkani srajci naokoli. Ampak nobena žrtev ni prevelika, ko je Toro v igri.
Kot pravi sam – menjajo se igralci, trenerji in lastniki, tudi rezultati niso vedno za bahanje. Ampak vedno pa ostaja ideja in baza navijačev, ki to idejo goji že dolga leta.
In če se na koncu vprašamo – a ni morda ravno ideja tista, ki v športu največ šteje?
Boštjan Virc
Prispevek je bil objavljen v novembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
