NatisniPepe
Ko sta se brata Huber mudila v Patagoniji, pred kamerami nista uspela odplezati nič pametnega, saj so bile razmere resnično slabe. No, v tem času sta bili v istih stenah tudi dve slovenski navezi, med njimi tudi urednik alpinistične rubrike naše revije Tomaž Jakofčič – Jaka. Za razliko od Huberjevih pobov so bili naši fantje uspešni. In ob tisti priložnosti sta Huberja v baznem taboru resignirano izjavila, »da jima očitno manjka malce slovenske krvi«.
Piše: Boštjan Virc
Kot ponavadi tudi tokrat začenjam zgodbo na mondenih eksotičnih lokacijah. Se mi zdi sila nobel in edukativno, da vas popeljem malo po svetu, tokrat na vzhod. Romunski Temišvar je mesto, v katerem se je tam pod božični večer leta 1989 začela vstaja delovnih ljudi proti komunistični kraljici in kralju, zakoncema Ceausescu. Diktatorja Elenca in Niko sta takrat precej neugledno končala z metkom v glavi za zidom neke zanikrne kasarne. No, Temišvar danes postaja sodobno mesto, po besedah župana gre za pravi »mali Dunaj«. Glede na ceno 2 evra za pivo moremo temu vsaj delno prikimati. V njem dandanašnji prirejajo razne imenitne manifestacije širšega družbenega značaja. Na nedavnem filmskem simpoziju se je tam pojavil tudi nemški režiser Pepe Danquart, znan po visokoproračunskih športnih filmih.
Pepi je prav hecen človeček. Za šport na splošno mu perfektno in gladko dol visi. O športih, ki jih snema, se mu niti sanja ne. Ko je pred leti snemal film o hokeju, je takrat prvič stopil v hokejsko dvorano. S tem se še danes rad pohvali. Baje se tudi kaj dosti ne pretegne, ne sope po kakšnih fitnesih ali drugih športnih poligonih. Na festivalskemu sprejemu je z vajeno kretnjo pomakal brk v zastonjsko romunsko pivo. Vseeno so njegovi filmi nekaj posebnega in vredni ogleda. Ne zanimajo ga zmagovalci, ampak objektiv kamere raje nastavi na poražence. Leta 2003 je posnel film »Hell on Wheels« o trpljenju, pokopanih upih in porazih kolesarjev na jubilejni stoti dirki Tour de France. Poraženci običajno nikogar ne zanimajo, on pa se gre nekakšno filmsko mati Terezo in je pri tem skrajno uspešen. V Temišvaru nam je predstavil svoj zadnji film »To the Limit«, katerega trailer si lahko pogledate na http://amlimit.kinowelt.de . Gre za zgodbo o plezalskem projektu bratov Alexandra in Thomasa Huberja. Sandi in Tomo po domače. Huberjeva poba sta se kljub godrnjanju svoje matere in vsem preprekam navkljub namenila v dveh urah in pol splezati smer Nose v ameriških Yosemitih. Da ne bo podcenjevanja – smer se običajno pleza tri do pet dni (!), trenutni rekord pa je malce pod tri ure. Tako da gre za zelo konkretno športno dejanje. Žal fantoma v dveh sezonah projekt ni uspel, česar tudi Pepi vnaprej ni mogel vedeti. Vseeno je nastal odličen film, ki polni dvorane nemških kinematografov. Film sname vso romantiko športa in nas butne direktno v steno in v glavi obeh fantov. Neke vrste športna pornografija. Nobenega olepševanja, nič ni zakritega. Ne tako kot pri Playboyu, kjer nam strežejo z estetskimi slikami lepotic, kar utegne zavajati marsovce, da je za spočetje otrok dovolj, če lepi in nagi tekamo naokoli brez seksa. V tem filmu padejo prav vse maske in doživimo vse. Moč volje, gnev, prepiri, padci, uspehi, neuspehi, filozofske misli. V prvi sezoni se zgodi nesreča, odprava je prekinjena. Ta mali Huberjev si pred kamero v gnevu prižge čik. Za zdravje, moč in jasne misli. S cigareto namreč nikoli nisi sam. Huberja preklinjata vse po spisku. Vmes gresta v Patagonijo in tudi tam jima ne uspe izpolniti zadanih ciljev. V dolgih dneh slabega vremena se kujata in v kamero tožarita drug drugega. Kot je njega dni pela folk diva Šemsa Suljaković: »Izdali me prijatelji, izdao me brat, sve sam bitke izgubila, al' još vodim rat, lala…«. Naslednje leto spet kreneta nazaj v Yosemite, kjer jima za trenutek kaže precej dobro. A na koncu morata priznati poraz. Smer splezata v nekaj več kot treh urah, kar je premalo za novi rekord.
Pepe je za snemanje tega filma po nemških filmskih šolah rekrutiral najboljše plezalce – snemalce. Prizore v steni je režiral kar iz baze, vendar so spektakularni – morda najbolj atraktivni prizori plezanja doslej. Film je na trenutke sicer malce dolgovezen, ampak vseeno odkriva druge dimenzije športa, ki se jih športni mediji sicer izogibajo. Vsi imajo radi zmagovalce, ampak tudi njih samo toliko časa, dokler slej ko prej ne padejo med poražence. Ta neusmiljena gladiatorska logika. Nastavljaj se z bridko sabljico po areni toliko časa, dokler te ne požre lev. Prej ni konca. Alternative ni, razen če te mama za ušesa sramotno predčasno ne odvleče domov. Prav kruto. Brata Huber sta odlična plezalca z bogato bero vrhunskih rezultatov. Tudi če sta se tokrat kot dva polita svizca morala razočarano vrniti domov, jim bo morda uspelo enkrat drugič. Film so dokončali, ker je bil material že posnet in je Pepe že sprskal zajetno malho sponzorskih dinarčkov. Pričakovali so zgolj tolažilni izplen filma, nihče pa ni pričakoval takšnega uspeha, kot ga film trenutno doživlja v nemški javnosti. Na mestu je ključno vprašanje tokratnega uvodnika…
Ali javnost res hoče vedno samo zmagovalce?
Za konec pa še mala anekdota s snemanja filma. Ko sta se brata Huber mudila v Patagoniji, pred kamerami nista uspela odplezati nič pametnega, saj so bile razmere resnično slabe. No, v tem času sta bili v istih stenah tudi dve slovenski navezi, med njimi tudi urednik alpinistične rubrike naše revije Tomaž Jakofčič – Jaka. Za razliko od Huberjevih pobov so bili naši fantje uspešni. In ob tisti priložnosti sta Huberja v baznem taboru resignirano izjavila, »da jima očitno manjka malce slovenske krvi«. Tega pa niti odprti in širokogledni Pepe ni pokazal v filmu.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
