NatisniOdprava
Pop-art umetnik Andy Warhol je nekoč rekel, da vsak dočaka svojih pet minut slave. In tudi mene so letos obsijale odrske luči, saj sem dobil ponudbo za pravo pravcato alpinistično odpravo! Ti matr, to niso več šale. Me je tam enkrat pozimi zarotniško poklical Anže, z istim skrivnostnim glasom kot takrat, ko sta z Benčem prevzela tole revijo, rekoč: »Ti, odpravo organiziram, te zanima?«
O, mati božja, milosti polna, seveda me zanima. Prav veliko splezal ne bom, kako strmo smučarsko smer pa še vedno lahko stisnem. Sem se že videl kako s čikom v goflji sedim na vrhu kakega osemtisočaka, mimogrede naredim še kak dah iz kisikove bombe, opletam s slovensko zastavo na cepinu, ves polepljen z našitki sponzorjev. Zraven seveda sodi, da dalajlama ali pa vsaj kak deputy od dalajlame požegna naše nahrbtnike in v baznem taboru moramo imeti vse naokoli nastlano z molilnimi zastavicami. In ubogi moji bodoči vnuki, ki bodo morali cela desetletja ob dolgih zimskih večerih poslušati junaške zgodbe iz te odprave in da bom ostal zanimiv, bom vsakič dodal kaj novega, kakega jetija, kak gromozanski plaz, kako ozeblino ali pa vsaj kako konkretno drisko.
Skratka, sila nobl se mi je na začetku zdelo vse skupaj. Niti nisem dobro vprašal kam gremo, menda v eno dolino nekje na tromeji med Sibirijo, Patagonijo in Karakorumom. V neko vukojebino, skratka. Že vedo drugi, na katero letališče moramo zaviti. No, in potem se je začelo. Avionske karte, pa dokument ta, pa zavarovanje tisto (ups, pa res, tega še zmeraj nimam), pa oprema ta, pa nosači, pa ruski muzejski helikopterji, pa milijon enih reči, ki nimajo veze z odpravarsko romantiko, kot to piše v knjigah. Vsak dan dobivam cele gore e-mailov. Recimo za reševanje problematike snežnih sidr za šotore sem prejel dnevno cca. 34 sporočil od mojih soodpravarjev. Pa gre za čisto navaden kos najlona s 4 špagicami. Številke potnih listov je očitno nujno pošiljati z Reply All. Spam ekologija. Potem se je recimo razvila dolga debata o izboru ekspedicijske suhe hrane. Ali je boljši posušeni chicken risotto ali beef stroganoff ali bukovo žaganje. Navijam za slednje. Celo je padla ideja, da bi imeli žur, na katerem bi mlatili tisto instant hrano. No, za žur raje po grlu spustim kako orošenko kot pa umetni chili con carne. Cel cirkus imamo sedaj s kilažo opreme. Kaj pa vem, dvoje gate, dva Playboya in šteko čikov pa že kanim privleči tja v bazni tabor. So pa moji kolegi sila šparovni glede tega. Celo je padla ideja, da bi šli kar na avion v turnih pancarjih, da ne plačamo dodatne teže. Super, vedno sem si želel v poletni vročini čakati na naslednji let na letališču v Istanbulu v pancarjih, s čelado na glavi, oblečen v najtežjo puhovko in s polnimi žepi vponk in lednih vijakov. In v dolgčasu potem križarim med dragimi duty free shopi in si pri Hugo Bossu izbiram kravatne vponke z diamantki. Mogoče lahko celo v osebni prtljagi nesemo na avion cepine, dereze in plezalni štrik. In se rahlo okajeni med poletom deremo »Palestina must be free tonight!«, »Osama nam je mama« in »Ni ga tiča čez prašiča!«, razuzdano mahamo s cepini in prosimo stevardese, če gremo lahko pozdravit pilota v kabino.
Jupi, kaj češ lepšega, za par tisoč eurov te dostavijo nekam, kjer se tri tedne ni potrebno niti tuširati niti preoblačiti gat, zmrzuješ noč in dan, spiš v nezakurjenih šotorih in ves čas niti od daleč ne vidiš nobene ženske. Men's dream. Sem razmišljal tudi o tej problematiki. Po mojem bom naskrivaj vzel s sabo zalogo erotičnih revij in podobne primerke uporabne umetnosti. In ko bodo moji soplezalci po kakih 10 dneh začeli kazati akutne znake pomanjkanja vitamina F, jih bom za drag denar izposojal. Krizni časi so namreč idealni za progresivno podjetništvo.
Torej, dragi moji, da ne bi vseeno mislili, da gremo tja samo ležat in se skrivat pred svojimi puncami... Ne, ne. Ostali člani so našpičeni kot sam vrag. Še mene so spravili pod škodljiv vpliv in zadnje čase z orošenim čelom in v seksi pajkicah spet nekaj tekam, da me pred bifejem sedeči oficirji v penziji sprašujejo: »Sinko, što trčiš, da li te neko tera?« Zadnjič je celo padla ena ideja, da bi si šli merit fizično pripravljenost na Fakulteto za šport. Ja, seveda, nujno. Tudi brez dragih meritev točno vem, kdaj začnem pljuvati žolč z žolčnimi kamni vred. Ampak kar ne ubije, krepi!
In seveda, boste povprašali, čemu pa sploh rinemo tja v tiste brege, če pa naštevam same križe in težave? Hja, takole je... Kdor to sprašuje alpinista, ta tudi odgovora na to vprašanje ne bo razumel.
P.s. Če ne drugega, imam vsej temo za septembrsko števliko uvodnika. Če mislite, da sem nehal gnjaviti s to odpravo, se seveda motite.
Boštjan Virc
Uvodnik je bil obljavljen v majski številki revije ŠPORT.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
