NatisniNepokorščina
Priznam, da sem v zadnjem uvodniku po nemarnem omenjal moje popravne izpite v času moje gimnazijske kariere. S strani sem jih tako slišal, da takšno javno poveličevanje moje lenobe kvarno deluje na šolobvezno mularijo, ki si zagotovo misli, da če je tale hecen stric iz revije tak luzer, da to pa res ni nič takega zabluzit šolo. In bodo šli raje nabijat žogo pod blokom ali pa med tednom dopoldne bordat po Krvavcu.
No, naj na tem mestu svareče dvignem prst in opomnim, da sem vseeno pridno zaključil vse od Boga in cesarja namenjene mi šole. Dosedaj sem vobče nekaznovan, tukaj na dobrem glasu in moje vedenje je bilo dosedaj vedno in v vsakem oziru - tudi v moralnem - brez madeža. Kot bogaboječ in poslušen državljan sem pokorno oblekel vojaško suknjico in opasal bridko sabljico, s katero sem se najraje zamikal za vogali kantine. Tudi akademske kariere sem se lotil temeljito. Po treh absolventskih izletih sem z odliko diplomiral. Redno plačujem davke in vse položnice. V stanovanju ne razgrajam in ne mečem smeti skozi okno. Spoštujem kadilski zakon, edino zadnjič na Metelkovi sem malo dimil tamle proti jutru. Na wcju večinoma potegnem vodo in včasih si tudi umijem roke. Starejšim damam pomagam čez cesto, še rajši pa mlajšim. Vozim se v avtu na lizing in na sestankih se prijazno smehljam svojim naročnikom. Vestno služim interesu kapitala in države. Ker pa nisem prostitutka, ampak samo delam kot prostitutka, pa seveda nujno rabim reči, ki mi ohranjajo samopodobo nekonformističnega avtonomnega posameznika. Ker si nikakor nočem priznati, da se moje otroštvo počasi končuje, si med sestanki med vožnjo v avtu nabijam obsoletne skladbe tipa »Za rdečo zaveso stare babe pulijo rdečo peso« od Pankrtov ali pa »Na straži pored Prizrena« od Zabranjenog pušenja. V prtljažniku je v stilu čudežne Sport Bili torbe nametana vsa navlaka, ki jo premorem. Plezalni štrik, lavinska lopata, cepin, nabor zgonjenih čelad za smučanje in plezarijo, superge za tek, razni smrdljivi gojzarji, kaka pozabljena damska rokavička, prazne flaše Sole Isošport, Polar merilec pulza s praznimi baterijami, prepikan armafleks in še kaj bi se našlo. Med drugim tudi ena panjska končnica, za katero ne vem prav dobro, kaj tam počne in kako se je tam znašla. In kitajski koledar za leto 2007 je diskretno zarinjen tam nekam med snežne verige.
Če malo pomislim, je moje rekreativno ukvarjanje s športom tisti antipod mojega vsakdana, kjer lahko vsaj takrat uživam v prividu svobode in neprilagajanja, karkoli že to pomeni. Šport se je vedno na svoj način izvijal iz primeža avtoritete in je ubiral svoje tokove. V vonju prešvicanih telesc in kapljicah orošenega čela smo vsi enaki, kar je v bistvu komunizem v najčistejši obliki, kar so vedeli tudi azijski tovariši Rdeči Kmeri s tovarišem Pol Potom na čelu. Skejterji in borderji skozi drajsanje s tistimi svojimi miniaturnimi likalnimi deskami in prevelikimi hlačami ustvarjajo celo subkulturo z vso uporniško filozofijo vred. Med prvo svetovno vojno so francoski in nemški vojaki zlezli iz nasprotnih rovov, da so na izi odigrali tekmo fuzbala med bitkami. Predvojni Sokoli so pod krinko za telo in um blagodejne telo vadbe rovarili in zdraharili proti avtoriteti srbijanskega kralja. Še bivšega hrvaškega cesarja Franca Tudjmana so navijači Dinama izžvižgali, ker se je s 15 minutno zamudo pojavil na tekmi. Na bivaku III tam visoko nad dolino Vrat so alpinisti v sedemdesetih letih kurili gašperček kar s Kardeljevimi knjigami. Na rudarskih športnih igrah v Fijesi so se plečati knapi pa pravilu stepli in posebej pozorno so zmukali še tiste rahitične mestne outsiderje, ki so v rokah držali Union namesto Laškega. Takole čez prst moremo poreči, da so bile različne oblike športa vedno nekakšen agens svobodnega duha in samostojne volje. Moj dedek je kot sodobnik Sokolov menda v eni uri zmogel na motorju pot od Novega mesta do Ljubljane. Tako da moremo njegovo divjanje oceniti kot športno. Danes je to normalni čas vožnje po avtocesti, takrat pa se je čas po vijugastem makadamu skozi Mirno Peč meril v dneh hitre ježe. Kot droben medklic lahko pripomnim, da se še danes najdejo prebivalci prestolnice, ki imajo podobne predstave o oddaljenosti krajev izven kroga ljubljanske obvoznice. No, moj dedek je pri 95. letih tudi zaradi takšnega športnega izživljanja še vedno žilav in postaven dedec. Moti ga le nekaj. Ko so za njegov rojstni dan prišli na obisk fini ljudje iz občine, se je namreč glasno spraševal, če mislijo občinarji zdaj hodit k njemu kar vsako leto. On bi namreč precej rajši videl, da bi od zdaj naprej raje prihajali le na vsakih pet let, se pravi na okrogle obletnice.... 100, 105, 110, 115 in tako naprej...
Torej, dragi moji, to je bilo nekako to, kar sem hotel povedat. Čeprav je v času pisanja tega imenitnega besedila sneg pobelil tudi nižine, je pomlad zanesljivo tu. Poleg romantične pomladne patetike je to tudi čas za športe na prostem, npr. za različne oblike roštiljade. Ako ste bolj požrešne sorte in na raženj nataknete kar celega odojka ali jagenjčka, vegetarjanci recimo kar celega tofuja, naj vam predlagam malo tehnično izboljšavo. Da bo reč enakomerno pečena in da vas ne bo bolela roka, naj vam prišepnem, da to delo najboljše opravijo elektromotorčki iz avtomobilskih brisalcev. So močni in počasni. Brez ihte in oprezno. Prihodnjič pa se bom v tem duhu poglobil o nevarnosti športnih poškod pri šahu.
Boštjan Virc
Uvodnik je bil objavljen v aprilski številki revije ŠPORT.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
