NatisniGladiatorji
Bil je vroč avgustovski dan na obali Pašmana v času negibne popoldanske sieste, ki jo je motilo samo brenčanje zavaljenih in zašpehanih dalmatinskih muh. Da bo zgodba imela športni karakter, naj pripomnim, da je nekaj ur prej z gumenjakom od nas odplul smučarski funkcionar Bergant s soprogo in številnim pratežem...
Piše: Boštjan Virc
Moram se opravičiti bralstvu za nedoslednost in šlamparijo, na katero so me opozorili tisti, ki so natančno brali mojo biografijo v trdi usnjeni vezavi in na pamet znajo citate iz mojih zbranih del. V enem od prejšnjih uvodnikov, kjer sem se širokoustil z mojimi peripetijami v ekstremnih športih, sem namreč pozabil omeniti spektakularno in neverjetno prigodo, ki vsekakor sodi v anale šankalpinizma in ostalih komplementarnih športov. Bil je vroč avgustovski dan na obali Pašmana v času negibne popoldanske sieste, ki jo je motilo samo brenčanje zavaljenih in zašpehanih dalmatinskih muh. Da bo zgodba imela športni karakter, naj pripomnim, da je nekaj ur prej z gumenjakom od nas odplul smučarski funkcionar Bergant s soprogo in številnim pratežem. Za mojo zgodbo so oni sicer povsem nesignifikatni liki, vseeno pa je to uvodnik športne revije in se spodobi njih imena na tem mestu zapisati.
Še malce omotičen od hitrega obiranja koščic na gradeli pečenega brancina, sem zavlečen v senco prežvekoval zaužiti obrok. Po kravje, brez ihte, kot se spodobi za to geografsko širino, atmosferske razmere in kulturni kontekst. Še danes ne vem, kaj za en vrag me je v nekem trenutku pognal kvišku in kam je bil usmerjen moj pogled, da sem se z glavo z vso silo nasadil direktno na ostro, suho in precej trdovratno vejo edinega borovca daleč naokoli. Auč. Kri je zalila moj skalp, zavrtelo se mi je, s prstom sem se popraskal direkt po možganih, moje komaj začeto življenje se je bližalo bridkemu koncu in solze bolečine so mi tekle po hrbtu. S težavo sem se ves okrvavljen privlekel do pomola med vreščeče dekline. Vse so tekale okoli mene, mi merile zenice, mi špricale glavo z nekimi insekticidi in nudile osvežilne napitke. Prisotni možaki so modrovali, zmajevali z glavo, tuintam sem ujel »le kaj je izzival usodo in vstajal, ležal bi še naprej pod drevesom, c,c,c…«, merili pulz in obseg trebuha… Kolikor sem zaznal skozi meglice omotice, sem bil dejansko v centru pozornosti in ne bom tajil, da mi ni to na nek način godilo. Po Andyu Warholu vsak prej ali slej dočaka svojih 5 minut slave. Kakšen cirkus je to bil, pa samo po mrzel pir sem hotel stopit! Naslajanje nad mojo nesrečo je prekinil pripadnik prijateljskega naroda Štajercev, moj rešitelj Joško K., ki me je požrtvovalno odvlekel do edinega dohtarja na otoku. In tudi potem, ko sem se z obvezano glavo vrnil nazaj, sem bil še vedno malce frajer in kot ranjenec sem dobil najlepši kos ugorja. Ave, Joško!
Kaj sem hotel povedati s to zgodbo? Kot prvo je zgodba dopustniška, tako kot tale številka revije. Kot drugo pa to, da tudi najbolj ekstremni športi ponavadi postanejo zanimivi šele, ko se zgodi kakšna štala. Če bi samo lagano sportski ležal pod drevesom, me takrat niti pes ne bi povohal. Ko pa sem se kot kura z odsekano glavo okrvavljen opotekal po pomolu, so pa še ribe prišle pogledat, kaj dogaja.
Igra po pravilih je za povprečnega konzumenta športa pač en srednji dolgčas. Me prav zanima, koliko vas zna našteti zmagovalce ljubljanskega maratona. Skoraj vsakdo pa pozna preklinjanje nič krive nogometne Šmarne Gore, pa zdrahe v smučanju, fuzbalu, košarki, smučarskih poletih, alpinizmu, umetnostni hoji in hitrostnem spanju. Ko sta se Stenmark in Križaj pred sto leti leti lotila smuka, je bil Bojanov vratolomni padec v Kitzbuhlu glavna atrakcija tiste daljne zime. Evo, sam sem živ dokaz, ker sem takrat ravno dobro nataknil pionirsko kapico in sem imel še precej selektiven spomin, a se živo spomnim njune babje drže na usodnem skoku, kjer se po svetli gladiatorski tradiciji raztrešči večina tekmovalcev.
Tudi tekme Liverpoola so bolj kot po igri ostale v spominu javnosti po desetinah mrtvih na stadionih, ki so jih v stampedu speštale podivjane množice. Največje doživetje, ki se lahko zgodi gledalcu Formule 1 je, da od blizu lahko ujame polet bolida iz ovinka in kose pleha, ki letijo po zraku. Nekontroliran požar in mrtvi le še dodatno povečajo zanimivost zgodbe. Humarjev vzpon v steni Nange Parbata bi šel neopažen mimo večine javnosti, če ne bi bilo v igri dramatične panoramske vožnje s helikopterjem z vsemi potrebnimi melodramatskimi elementi… Junak, ki so ga na Gori ujele sile Zla, podobno kot v Gospodarju prstanov. Vojeristično spremljanje njegovega počasnega umiranja. Mistična komunikacija med Junakom in Goro. Princesa v dolini, ki trepeta in rešuje svojega Junaka. Romantična glasba in sporočila preko radijske postaje. Rešitelj Junaka v obliki pripadnika lokalnega eksotičnega plemena z Ray Ban sončnimi špegli. Tik pred rešitvijo še zadnji zaplet in razplet z nesrečnim neizpetim 6 mm debelim štrikcem iz Iglujeve štacune. Dramaturška krivulja čisto po pravilih scenaristike. In končno zmaga Dobrim nad Zlim, Junak se ponovno združi s svojo Princeso, svoj lonček so pristavili tudi razni kralji, regenti in adjutantje. Še pakistanski kuhar je profitiral Mobitelovo majico, njegov predsednik pa par finih Campov cepinov. Zanimanje javnosti enormno, medijski ratingi za polizat si prste. Ne me kregat, ne delam se norca iz Tomaževih podvigov in tudi ne mislim na tem mestu pogrevati te teme. Hočem le povedat, da je šport čedalje bolj eno navadno gladiatorstvo, kjer je najbolj fino takrat, ko lev požre gladiatorja in je glasno hrustanje in lomljenje kosti ustrezno ozvočeno. Koristno je tudi sodelovanje kompetentnega in pragmatičnega režiserja, ki se razume v psihologijo množic. In doda na tribuno trepetajočo princeso in ljubosumnega patricija. Ko pa to postane dolgočasno, pa zanimanje publike na hitro povrne s kakšnim tigrom, ki ga spusti na tribune. Špasno.
In mogoče sploh ni finta v tem, da je šport po pravilih dolgočasen. V bistvu ne, edino pravila postajajo drugačna. Pa lep dopust vam želim. In če vas v tej izčrpavajoči soparinici zažeja ali pritisne na wc, pazite na veje!
P.S. Mimo grede – tisto drevo, ki sem ga jaz spregledal in na njem razbijal svojo trdo glavo, se vidi tudi iz vesolja. Prav lepo je viden na Google Earthu. Včasih je treba stvari pogledat bolj od daleč, se boljše vidi!
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
