NatisniEkstremno
Ja, priznam, v tistih norih letih, ko sta mi šla na živce tudi gravitacija in gibanje planetov, sem bil pri telovadbi en čisto navaden gnoj in štor. In bolj kot nesmiselno obredno čredno tekanje za žogo so vabili mrzlo pivo v bifeju športne dvorane ali ob reki Krki in zelene trave vseh agregatnih stanj. Dragi moj ostareli profesor iz novomeške gimnazije, ako slučajno prebirate te vrstice …
Ekstremno.
piše: Boštjan Virc
Gorje športni reviji, ki ji piše uvodnike nekdo, ki je imel telovadbo ocenjeno z manj uspešno, hehe …
Ja, priznam, v tistih norih letih, ko sta mi šla na živce tudi gravitacija in gibanje planetov, sem bil pri telovadbi en čisto navaden gnoj in štor. In bolj kot nesmiselno obredno čredno tekanje za žogo so vabili mrzlo pivo v bifeju športne dvorane ali ob reki Krki in zelene trave vseh agregatnih stanj. Dragi moj ostareli profesor iz novomeške gimnazije, ako slučajno prebirate te vrstice … Kar nekaj let je preteklo od tega, odkar sem vam sivil lase in polnil dnevnik z neopravičenimi urami. Enkrat ste se celo zmotili in MU iz svojega dnevnika prepisali kot ZU v redovalnico, kar se mi še danes zdi plemenita poteza. Ampak očitno vaši napori, ki ste jih ljubeče vlagali (včasih ste se tudi drli) v nehvaležno pubertetniško svojat, niso bili zaman. Upanje umre zadnje. Tudi ura, ki stoji, dvakrat na dan kaže točno, je zadnjič modro ugotovil Tony Soprano. Glede na uvod se sliši torej kar neverjetno, da se v cvetu srednjih let intenzivno ukvarjam s športom, čeprav še pred dobrim desetletjem ni tako kazalo. In da bode kupica polna, ne kar z enim navadnim športom, recimo tekanjem za žogo, porivanjem pedalov, igranjem šaha, vezenjem gobelinov, raubšicem ali s čim podobnim. O, ne, ne, zavarovalni zastopnik je zadnjič privoščljivo prijavil, da se ukvarjam z nič manj in nič več kot z – ekstremnimi športi. Roarr!!! Moglo bi se domnevati, da adrenalin kar šprica od mene: »O, veste gospod Virc, tale vaša zavarovalna polička, tule bo pa treba kak dinarček primakniti, vi ste zelo rizičen, veste.« In malopriden pogled imam, zraščene obrvi in špičasta kosmata ušesa. Ti zlomka, od navadnega gnoja do ekstremnega športnika. Svašta. Ta eklektični postmodernizem.
Ok, priznam. Medtem ko moji vrstniki veselo hodijo po roditeljskih sestankih, upogibajo hrbtenico pod težo kreditov, trpijo afektirana opletanja strupenih jezikov ljubečih žena in izsiljevanja razvajene dece – so mene povsem neodgovorno zasvojile gore. Začelo se je čisto krotko, na nedolžnih planinskih potih, med zvoki harmonike, kosmatimi šalami planinskih vodnikov, vonjem po postani joti in upehanimi ihtavimi rekreativci v karo srajcah. In v nekaj letih, še sam ne vem kdaj, sem se oddaljil od teh pohlevnih začetkov in se kar naenkrat znašel v čisto pravem alpinizmu. In kljub temu da se imam za ziheraša, ki vedno dvakrat premisli, preden odpne hlače med koprivami, se mi tudi vertikala kar naenkrat ni zdela prav nič posebnega. Čisto ena navadna vertikala pač, kjer imam v vsakem trenutku kontrolo nad vsemi parametri. Ampak ko sem fotografije svojih lahkotnih podvigov začel pošiljati prijateljem, so le-ti kar naenkrat otrpnili od groze, me obtoževali norosti, neodgovornosti, seksualnih frustracij, infantilnosti … Ježešmarija, in to mene, ki se mi še danes osnovne vaje na bradlji zdijo nočna mora in skrajno izzivanje usode. Stvari so relativne, kar je vedel povedati že Einsteinov Albert. Oz. kot krožijo zlobne govorice in klevete med tercijalkami po inštitutih atomske fizike, naj bi to pogruntala njegova prva žena. Seveda, ni ga hudiča čez hudičevko.
Kaj hočem povedati s tem svojim kvasanjem? Najprej bi seveda želel, da ne plačujem več dvojnega nezgodnega zavarovanja, ker je tale delitev na ekstremne športe ena navadna maloumnost. Zaradi relativnosti stvari. Pred tremi tedni sem odmučal grapo v severni steni Storžiča, kar je za večino foteljašev skrajno dejanje, za alpinistične smučarje pa klasična lahkotna nedeljska tura, po kateri s toliko večjim apetitom planimo po povsem neekstremni goveji župci z rezanci. Med samim smučarskim spustom se mi niti za sekundo ni povišal utrip zaradi strahu. Po drugi strani sem se pa živ usral, ko je bilo treba z avtom pridrsati od koče po poledeneli cesti v dolino. O ja, tovarišice in tovariši, tisto je bil šele ekstremni šport, volan v eno smer, avto v drugo! Trkajoč po lesu, bom omenil, da v svojem alpinizmu še nikoli nisem doživel nič kritičnega, medtem ko je moja bera neekstremnih poškodb precej bolj bogata ... Pretres možganov na Krvavcu, zmrznjeni in počrneli nohti med navadnim smučanjem v premajhnih čevljih, na morju me je dvakrat pičila meduza, nekajkrat sem naskočil morskega ježa, med požrešnim rezanjem salame sem se urezal v prst, dvakrat sem se prevrnil z biciklom, v ihtavem treningu za tek trojk sem nategnil ahilovo tetivo, še prav dobro pa se spominjam, kako hudo sončarico sem pred leti staknil med popivanjem na portoroški plaži. Za posledično bruhanje se seveda morejo kriviti zgolj sončni žarki.
V prihodnje bom med nacejanjem na plaži nosil slamnik. Ali pa tudi ne, saj mi tovrstne nezgode krije osnovno nezgodno zavarovanje. Lepo je v tej naši domovinici, ki jo vsaka navadna kokoš preleti v dveh dneh.
» PDF uvodnika iz aprilske revije
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
