NatisniDinarčki v športu
Pri pisanju teh uvodnikov postajam malce objesten in mic-po-mic preizkušam meje svobode govora. Kot razvajena otročad, ki po slavnostnem kosilu ob dolgočasnih pogovorih tastarih glasno rigajo, si s smetano delajo brke, kažejo zijala, s slamico pihajo zrak v sparjeno kokakolo, se ob tem debilno nasmihajo drug drugemu kot eni tepci in čakajo, kdaj bo nekje od zgoraj priletelo okoli ušes.
Dinarčki
piše: Boštjan Virc
Pri pisanju teh uvodnikov postajam malce objesten in mic-po-mic preizkušam meje svobode govora. Kot razvajena otročad, ki po slavnostnem kosilu ob dolgočasnih pogovorih tastarih glasno rigajo, si s smetano delajo brke, kažejo zijala, s slamico pihajo zrak v sparjeno kokakolo, se ob tem debilno nasmihajo drug drugemu kot eni tepci in čakajo, kdaj bo nekje od zgoraj priletelo okoli ušes. Tako me prav zanima, kaj bi se zgodilo, če bi v uvodniku začel uporabljati prostaške besede, pa bi zapisal, da je sosedova Rozi navadna tercijalska krava ali pa recimo uredniku oddajal prazne Wordove dokumente…
Kao umetniški molk kot znak protesta, pa te reči. Vse to bi se celo upal, če ne bi bili v igri milijonski honorarji, ki jih dobivam od teh pisarij. In ravno tu je finta z leve in iz desne – dinarčki! Ja, seveda, tukaj se vse začne in konča, tudi pri športu. Neko lansko jesensko soboto, ko je noč počasi jemal hudič in so prvi sončni žarki že nemarno svetili, sem preudarno, brez ihte in hitrih gibov kolovratil proti domu, mi je v oči padel velik izvesek Loterije Slovenije – »Šport je velik biznis, imejte še vi kaj od tega«. Hm, mnja, pa še res bo držalo tole o biznisu. Še celo zadnja številka Marketing Magazina na dolgo in na široko razglablja o milijonih, ki se pretakajo v kapljicah švica raznoraznih vrhunskih športnikov. Mi, ki smo vsaj delno povezani z oglaševanjem, si namreč domišljamo, da se zastopimo v prav vsa področja kozmičnega, pa tudi o čem izven vesolja smo sposobni naklamfat kako modro misel. Šišam, brijem, vadim zube.
Ampak sploh ni potrebno biti vrhunski športnik, da bi okusili vonj dinarčkov v športu. Poglejmo recimo čisto navadno tekanje, za katerega je včasih veljala stara krilatica »ne zna drugo, pa trči«. Opajade. Pojdimo v športno trgovino in lepo po vrsti… Od prstkov na nogah do pleše na glavi. Najprej superge. Pa ne samo ene. Take za po mestu, take za po travi, take za po potkah s srednje debelimi kamenčki, pa take za potke, ki so pol iz trave pa pol iz asfalta, pa take za po suhem, pa take za po mokrem in potem seveda vse možne kombinacije. Gremo dalje. Posebne brezšivne nogavičke, pa deodorans sprej za noge, pa antigljivični premazi, pa pajkice, pa kratke hlače, pa švic majčke, pa nesmrdljive gate, pa kak vindštoperček, pa lahek anorak, po možnosti iz goretexa, primerno pokrivalo, pa nobl šminkerski trak za vpijanje kapljic švica. Za čelo in obe roki. Ampak to seveda ni ničemer podobno in človek mora dat kaj nase, a ne? Se pravi, takoj potem pade še ura z merilcem pulza (ki glej ga zlomka – ne dela, če ne švicate dovolj). Pa ko boste v začetniški evforiji pretiravali in ko se vam bo vnela tetiva in kolena, rabite še kako Naklofen kremo, pa kremo za sončenje, pa wetterundwindschutz vazelin, pa energijski napitek, pa švicarski bidon, pa modno torbico za okoli pasu. Pa kaj hitro vas bodo uspeli prepričati, da so tisti energijski geli, ki so kopija navadnega posladkanega mačjega šmrklja, krucialnega pomena za vaše rezultate. Kot da ni vseeno, če 5 minut kasneje pritečem domov in prižgem čik. O, seveda, skoraj bi pozabil konjski pepermint. To so tiste sadno-žitne ploščice, ob katerih si pozimi kaj lahko polomite zobe. Bolj sofisticirani bi k temu naboru opreme dodali še regeneracijske kopalne plašče, pa posebne šlape, ki odpirajo podplatne čakre, pa komplet za pedikuro in pa seveda 1001 knjigo v stilu »Tecimo brez muke«. Seveda sem še kaj bistvenega pozabil, recimo osebni program treninga, pa aparatke, kjer vam škrati štejejo korake med tekom ali pa marsovčki gledajo iz vesolja in vestno rišejo koordinate poti. Kje so časi hipijade, ko so si nemarni klajmberji na bivaku natlačili časopisni papir pod pulover in zadegali spraznjeno pirovsko flašo pod glavo in spali spanje pravičnega. Še prav dobro se spominjam osnovnošolske telovadbe. Deklice v črnih trikojih, dečki v belih majčkah in modrih hlačkah. In vsi seveda bosi – baje je odlično za platfus – smo tekali po umazanem parketu, da bi po zvonjenju zdivjali v garderobo, si na prešvicana in smrdljiva telesca navlekli bele bombažne nogavičke, tržaške kavbojke in Teens in Yassa puloverčke. Deklice so popestrile to sivino z modnimi Startas belimi supergicami.
Ampak to je ta svoboda izbire, pravijo. Splet okoliščin me je februarja zanesel na münchenski športni sejem ISPO, kjer se zbere svetovna športna industrija. Zveneča imena, zveneče blagovne znamke, še kar fejst hostese (roko na srce, v tem segmentu imajo še prostor za izboljšave), pa kaka znana slovenska faca, pa bele klobase s sladkim zenfom. Apetitlih. In v takih trenutkih se človek zave, kakšni gromozanski denarci se vrtijo v tem športnem poslu. In tako sem se odločil, da bom še naprej samo srednje objesten in pisal moralno neoporečne uvodnike, kajti dinarčki so le dinarčki.
Boštjan Virc
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
