NatisniBlef
Evo, priznam… Ubija me tole poletje. Protikadilski zakon je užgal v vrednote demokracije, toča je pobila nasade hmelja in havbo na mojem avtu, španska televizija je nehala prenašati bikoborbe, pojavila se je afera s Turbo Joli, menda še biciklisti na Tour de France jedo mamile… S taveliko žlico, a nikoli na tešče, da se jim ne vrti.
Pa Kozjekova mati je pisarila v Poletu, da se naj rekreativec le sporadično odtešča s kakim koleščkom puste klobase… Si predstavljate, dve klobasi light 1,3% za celo ozimnico, grrr? Dejte ga srat, lepo vas prosim. Kot bi moral lev za mišični tonus jesti brokolijeve kanapejčke, gepard pa naj pred napadom na čredo mladih tofujev za moč pogrizlja kakšno presno cvetačno terino in po lovu za regeneracijo organizma popije kremast proteinski napitek. Mljask, mljask. In vse skupaj poplakne z ingverjevo vegansko sodavico.
In v takšnem brezperspektivnem vzdušju naj potem pošten šankrekreativec najde inspiracijo za športni uvodnik, phe. Nekaj sem že opletal, da bi me premestili iz oddelka pisanja uvodnikov v oddelek za ocenjevanje miss športa ali pa da bi bil selektor reprezentance v teku v glasnih copatah. Pa prošnji ni bilo ugodeno. Potem sem razmišljal, da bi nablefiral urednika s kakšno estradno topiko. Da bi v uvodniku razvil udarno tezo, da je Fredi Miler mehiškega rodu in da je nezakonski sin umetnice Fride Kahlo in Glenna Millerja. Fredi & Frida, kri ni voda, mono-obrv takisto ne. Da bo ta revija bolj interaktivna, tisti manj svetovljanski vtipkajte v Google Images »Frida Kahlo« in takoj bo jasno, o čem govorim. In antiteza bi bila, da s slavo obsijani trubadur Damjan Murko ne more biti sin Fride Kahlo. Ampak ne gre, moj blef bi bil prepoznan takoj. Vseeno sem se globoko zamislil nad tem, kaj blef pravzaprav sploh je. In kako ločiti blef od resnice in resnico od blefa? Kaj šteje in kaj ne?
Strelov Martine? Je tako hitro plaval, da je bil čisto moker? Ob tem še brenklja na gitaro in armoniko in se prikazuje ženskam v mokrih sanjah? Karničarjev Davo? Mar se ne zna tudi navaden kamen prikotalit po strmi zasneženi grapi do dna? Mravljetov Dule? Ne zna drugega, pa teka, pa včasih še v kakšni reklamici nastopi? Sara Isakovič? S tako postavico bi tudi jaz plaval kot tjulenj, saj sem riba po horoskopu. Robičev Jure? Patološki pacient v očeh jurišnikov Janeza Ruglja, Vesne Godine in Svetlane Makarovič? Kaj res šteje? Kolajne, ordeni, zmage, modrice, razbita kolena, solze?
Solze? Eh. Tudi te se da zablefirat v trenutku. Stroka solznega blefiranja pozna dve preverjene tehnike. Prvi način je, da se z odprtimi očmi zazrete v temo ali temno površino in se trudite čim dlje, da ne pomežiknete. Solze bodo najkasneje v 30 sekundah privrele na dan in vam zalile oči. Ta tehnika je posebej primerna za romantične trenutke v zasenčeni diskretni svetlobi in je povsem hands-free. In glutein-free, primerno tudi za vegane. Druga tehnika je zaradi fizionomije morda malce bolj primerna za moško občestvo. Ko vas boljša polovica najeda, kako ste frigidni, hladni in brez čustev, se za trenutek obrnite stran, kao užaljeni. S palcem in kazalcem sunkovito izpulite najdaljšo dlako v nosu in v trenutku boste povsem objokani. Solze iskrene žalosti bodo tekle po hrbtu v potokih, kot če bi Olimpija fasala gol. Ona bo ostala brez besede. Saj veste, rekla ne bo nič, tiho pa tudi ne bo. In upoštevajte zlato pravilo starih mož, da za nobeno ceno ne prekinjaj ženske, ki molči. Efekt je povečan, če zgrabite več dlak naenkrat. V bistvu neke vrste doping, ki je zadnje čase tako aktualen, da se z njim ukvarja vsakdo, ki najde kako minuto prostega časa. Jaz se tokrat distanciram, dasiravno imam na koncu prstkov precej neslanih, na trenutke celo neokusnih idej na to temo.
Pa bom tokratni uvodnik raje zaključil z eno modro mislijo, ki naj bi veljala tudi v športu, a v našem podalpskem cirkusu ne velja… Nekoč, davno že tega, sem priložnostno služil trdi filmarski kruh tam nekje na germanskem severu. Bilo je nekega večera v nekem podeželskem penzionu s karo rdeče belimi zavesicami in ostalo ikonografijo, kjer se še taprav dedec počuti kot mala Heidi in kamor naj malopridni Slovani ne bi vstopali brez arijskega spremstva. Z nekim uglajenim nemškim gospodom sva doli pri šanku pomakala brk v okusno peno pilsa in se zapletla v filozofski pogovor o kozmosu vobče. Najprej je pošinfal celotno nemško politično garnituro, vmes posrebal še dva krigla, potožil da ogromno dela in da mu še lanska bolniška ostaja. Potem se je zgražal nad rjavečimi in nemarno sestavljenimi francoskimi avtomobili. Pa bi si kupil Golfa II kod zemljaka Zarifa, 200.000 km, ravno prav ulaufana mašina, sam si je kriv. Po parih pivih je tema pogovora prišla do Slovencev in Slovenije… Možakar se je zadržal in je rekel, da bo raje povedal eno misel, katere prosti prevod gre približno takole: »Majhen pes serje pri vsakem drevesu. Velik pa le pri velikem«. Res je. Muca mijavka mijav, mijav. Kuža laja laj, laj. Jaz pa sem naklofal tistih 5000 znakov, vseeno nablefiral urednika in bom spet imel mesec dni mir.
Boštjan Virc
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
