NatisniŽe naslednji dan v telovadnico
Marko Juvan
Najlepša darila praviloma pridejo kot presenečenje. S tem se strinja tudi Mitja Petkovšek.
Fantastični 30-letni telovadec je obranil svetovni naslov na bradlji in še enkrat dokazal svoje mojstrstvo. V Stuttgartu je po svojem mnenju prikazal povprečno vajo, ki ni vredna njegovega ugleda, zato je zlato medaljo doživel kot presenečenje. Pa ne zato, ker bi bili njegovi tekmeci tako dobri ali superiorni. Prav nasprotno. Študent ekonomske fakultete je po svojem nastopu na svetovnem prvenstvu v Nemčiji enostavno obsedel na klopi in bil predvsem pri sebi prepričan, da mu ne bo uspelo. Pa mu je. Tekmeci so kot po tekočem traku zaostajali in odlični slovenski športnik, ki ima okoli vratu že dve zlati medalji s svetovnih prvenstev, tri enako lesketajoče se s prvenstev stare celine ter še kopico srebrnih in bronastih odličij z največjih tekmovanj, je prišel do novega laskavega naslova in tudi olimpijske vozovnice. Uspehov je še več. Odličja in zmage na tekmah svetovnega pokala smo Mitji namreč že zdavnaj nehali šteti, saj jih je preveč. Telovadec Narodnega doma, ki že vrsto let prijateljuje z najboljšo slovensko ritmičarko Mojco Rode, si je tako v Stuttgartu priigral ob zlati medalji še vozovnico za olimpijske igre v Pekingu. In prav tam bo skušal preskočiti še zadnjo športno oviro. Pred sedmimi leti je v Sydneyju ob preveliki želji pregorel in ostal brez vrhunskega rezultata. Čas je torej za olimpijsko maščevanje.
Kot vemo, ste nepoboljšljiv športni delavec. Neizprosen do sebe, vedno pripravljen na garanje v dvorani. Ne zlomijo vas niti poškodbe niti utrujenost. Ste se vsaj malce opomogli od vsega vrveža med svetovnim prvenstvom in po njem?
Lahko vam rečem le to, da sem že naslednji dan po osvojenem zlatu odšel v dvorano in malce potelovadil. Tako za svoj gušt. Lažje mi je iti v dvorano kot pa energijo usmerjati v lastno promocijo ali hoditi na sprejeme, čeprav je to včasih nujno ali tudi lepo, kot na primer pred dnevi, ko so me pričakali po uspehu na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Drugače pa smo telovadci takšni, da nas vedno kaj boli, pogosto živimo in treniramo s poškodbami, tako da smo vsega hudega že vajeni.
Nam lahko sedaj, s časovnim odmikom, še enkrat orišete dogajanje v Stuttgartu?
Kvalifikacije sem opravil zelo uspešno in imel kar dober občutek pred finalom osmerice. Potem pa sem kot drugi prišel na bradljo, imel tudi pred nastopom zelo soliden občutek, vendar se mi je vaja zalomila in ni stekla, kot bi si želel. Takoj po doskoku, ki tudi ni bil perfekten, sem pri sebi vedel, da sem vajo zamočil in da ne bo nič od vrhunske uvrstitve.
Videli smo vas, kako ste obsedeli na stolu ter nemo in brezizrazno spremljali nastope tekmecev.
Kot sem povedal, mi je vse bolj ali manj padlo dol. Nisem se živciral, povsem mirno sem spremljal nastope tekmecev in nisem gojil nikakršnih pričakovanj. O zlati medalji sploh nisem več razmišljal, takrat se mi je zdela to le nerealna možnost. Tudi mesta na zmagovalnem podiju sem odpisal.
Potem pa – vsaj za vas, kot pravite – veliko presenečenje in naslov svetovnega prvaka.
Fantje so med finalnim nastopom veliko grešili, imeli so tudi težje vaje, in jim niso uspele. Očitno so vaje res težke in je veliko prostora za napake. Ko se je naenkrat ponudila možnost za medaljo oziroma svetovni naslov, sem vendarle postal bolj nemiren. Na koncu pa se mi je sam od sebe na usta prikradel širok nasmeh, ki me je krasil še lep čas.
Na podelitvi priznanj v Stuttgartu niste mogli skriti niti solz sreče ...
Mogoče je bila to res najpomembnejša zmaga v moji karieri, saj je skoraj nihče ni pričakoval. Vedno pa je slajše tisto, kar je težko ali na prvi pogled neosvojljivo. Zdravljica pa mi skoraj vedno zapiha na čustva, in ker sem bil takrat še poln emocij, je kakšna utrjena solzica razumljiva. Mar ne?
Popolnoma. Ob zlatem odličju pa je tu še vozovnica za Peking. To bo vaše drugo olimpijsko tekmovanje. Na prvega vas ne vežejo lepi spomini.
Morda sem pred sedmimi leti v Avstraliji nekako pregorel v preveliki želji in pričakovanjih. Vsi so me že videli pri medaljah, nekateri so govorili, da bom brez težav postal olimpijski prvak, vendar se je vse obrnilo na glavo in ostal sem brez vsega. To je bila odlična šola za nadaljevanje športne poti. Veliko sem se naučil od Sydneyja.
Torej je v Pekingu priložnost za olimpijsko maščevanje Mitje Petkovška?
Nikoli ne razmišljam o kakšnem maščevanju ali podobno. Kar se olimpijskih iger tiče, lahko le rečem, da sem po Sydneyju že skoraj odpisal naslednje olimpijske nastope, saj sem si rekel, da pač olimpijske igre niso zame. Sedaj je drugače, komaj čakam na Peking, čeprav je do tja še daleč. Ne bom pa iger vzel nič kaj drugače kot kakšno drugo pomembno tekmo. Poskušal bom priti v najboljši formi in tam pokazati dobro vajo. Če bom z nastopom zadovoljen, bodo, verjamem, tudi drugi. Predvsem sodniki. Na srečo sem sedaj že toliko star in zrel telovadec, in na vse gledam drugače. Morda se sliši čudno, a do olimpijskih iger nimam posebnih čustev. Zame bo to tekma kot vsaka druga in na takšen način se je bom tudi lotil.
Žal je, vsaj za zdaj, brez olimpijskega nastopa ostal reprezentančni kolega Aljaž Pegan.
Žal mi je. Sanjali smo, da bo uspelo obema. No, pa saj še ni vse izgubljeno. Verjamem, da bo Aljaž, ki si zasliuži mesto v Pekingu, dobil tisto tako pričakovano posebno povabilo.
Na Kitajskem, vsaj v tekmovalnem delu, ne bo vaše dolgoletne spremljevalke, izvrstne slovenske ritmičarke Mojce Rode.
Upala sva na sanjski razplet, in da bova oba odšla v Peking. Ni se izšlo, nič ne de. Tako je v športu. Nikoli ne smeš ničesar napovedati.
Na olimpijski tekmi vas čaka peklenski boj predvsem z domačimi Kitajci.
Pa ne samo z njimi. Vsi bodo prišli maksimalno motivirani in naoštreni. Vsi bodo želeli premagati svetovnega prvaka in tudi prejšnje olimpijske zmagovalce. Veselo bo. Je pa res, da bo v prihodnje težko konkurirati Azijcem, ki skoraj vsak dan dodajajo vajam nove, težje prvine.
Boste v Pekingu nastopili s povsem enako vajo?
Nedvomno. Na igrah bom nastopil z enako vajo. Mislim, da sem dosegel svoj gimnastični limit in bi bilo neumno kar koli dodajati. Resda bi moral za še večje možnosti po vrhunskem rezultatu dodati kakšen element, toda zame bi bilo to preveč tvegano.
Zmagoslavje v Stuttgartu se še kar čuti. Tudi vidi. Na veličastnem sprejemu pred sponzorji in športnimi navdušenci v velikem nakupovalnem centru je bilo veselo in tudi za vas precej zanimivo.
Ves čas sem bil nasmejan in kar hitel sem se pogovarjati z znanimi in neznanimi. Bilo je zares enkratno, saj so se zbrale domala vse gimnastične generacije. Vsak je želel stisniti roko ali mi nameniti pogovor. Hvala vsem, upam, da se še kdaj srečamo ob podobnih priložnostih. Bilo je zares ganljivo.
Bili pa ste skupaj z Aljažem Peganom na sprejemu tudi bogato nagrajeni. Kar videlo se je, da ste prijetno presnečeni nad darilom sponzorja. Šlo je za zaščitni znak mesta Stuttgart ...
Ja, v trajno last sem dobil nov avtomobil, mercedes A 160. Najprej sem si izbiral barvo in kar poskakoval okoli njega. Nato sem urejal papirje, sedaj pa je že v uporabi. Priznam pa, da takšnega presenečenja nisem pričakoval. Gimnastika ni šport, kjer bi se dogajale takšne sponzorske donacije. So pa zato toliko lepši tovrstni trenutki.
Jasno, gimnastika ni dobičkonosen šport. Obogateli ne boste kljub fantastičnim uspehom in številnim medaljam.
Nikoli se nisem posebej pritoževal. Vem, kakšno mesto v športu zaseda gimnastika. Mislim pa, da se z našimi uspehi stvari le prebijajo na bolje. Tudi pogoji bodo počasi znosnejši, vsaj upam tako. Sam imam srečo, da me že skoraj osem let podpira BTC in mi tako nič ne manjka. Ob tem sem zaposlen še na Ministrstvu za notranje zadeve, tako da se lahko izključno posvetim športu.
Zanimivo, da ste že dan, dva po vseh teh sprejemih in srečanjih odšli na novo tekmo svetovnega pokala in spet zmagali.
Enostavno rad telovadim in tekmujem. Na Češkem sem naredil tako lepo vajo, da sem nanjo lahko res ponosen. Čeprav je bila vaja štiri desetinke lažja od tiste na svetovnem prvenstvu, pa je bila za vsaj pol točke lepše izvedena. Tudi zato sem prejel visoko oceno. Treba pa je predvsem poudariti, da smo na Češkem, četudi je nastopila okrnjena svetovna konkurenca, nastopili dobro predvsem kot ekipa. Ob meni sta do zmage prišla še Alen Dimic in Sašo Bertoncelj, kar je zares velik reprezentančni uspeh.
In kakšna se vam zdi prihodnost slovenske gimnastike? Brez vas in Aljaža izgubljamo edina dva močna aduta na vseh velikih tekmovanjih.
Z boljšimi pogoji, ki so obljubljeni že kmalu, torej se bo le rodila prava gimnastična dvorana, se bodo rodili novi telovadci, ki bodo konkurirali tudi širše, ne samo v našem prostoru. Že sedaj imamo nekaj fantov in punc, tako da se nam ni treba bati za prihodnost. Je pa res, da bodo naju z Aljažem težko dohiteli. Jim pa vsem želim veliko uspeha. Trud se vedno izplača.
Boste tudi ob koncu kariere ostali v gimnastiki?
Verjetno lahko že sedaj trdim, da bom še naprej povezan s športom in gimnastiko. Vedno bom na razpolago za kakšen nasvet, mnenje in podobno. Na kakšen način pa bom deloval, težko rečem.
Portret:
Datum rojstva: 6. februar 1977
Kraj rojstva: Ljubljana
Višina: 166 cm
Teža: 64 kg
Klub: Športno društvo Narodni dom
Trener: Edi Kolar
Zaposlen: Ministrstvo za notranje zadeve
Izobrazba: študent ekonomije
Intervju je bil objavljen v oktobrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
