NatisniNicolas Anelka, večni nezadovoljnež?
Luka Maselj za revijo ŠPORT
Nicolas Anelka, rojen 14. marca leta 1979, je bil star 13 let, ko je prišel v Clairefontaine, francosko nogometno akademijo, ki ima svoj sedež nekaj kilometrov zahodno od Pariza. Ob prihodu je bil sramežljiv, toda vseeno – tako kot vsi ostali v tem internatu, kjer so bili fantje od ostalega sveta ločeni po šest dni na teden – odločen, da mu uspe.
Akademija je bila utemeljena na redu in disciplini, v njej pa sta se naenkrat urili dve generaciji perspektivnih nogometašev - U14 in U16. Hišni red je določal, da si morata en pograd deliti obe generaciji, pri čemer je na vrhu spal starejši fant, spodaj pa mlajši. Usoda je hotela, da je bil v teh letih Anelkajev sosed nihče drug kot 18 mesecev starejši Thierry Henry. Nico in Titi, kot so ju klicali že takrat, sta imela veliko skupnega: oba sta bila napadalca, potomca imigrantov, prihajala sta iz zloglasnih pariških predmestnih četrti, kjer je bilo življenje vse prej kot človeku prijazno. Hkrati ju je družila tudi želja po nogometnem profesionalizmu. Podnevi sta sanjala zgolj o tem; o čem več nista želela niti razmišljati, saj - kljub nesporni nadarjenosti - zares uspe le peščici fantov, ki obiskujejo Clairefontaine. Ponoči, oziroma ko je prišel čas, da se ugasnejo luči, so bile njune želje drznejše. Kot se spominja Anelka, mu je Henry nekoč tiho dejal: »Moja želja je, da osvojim svetovno prvenstvo in naslov francoskega prvaka,« on pa mu je odgovoril: »Jaz pa bom evropski prvak, igral bom za Real Madrid in osvajal najrazličnejše lovorike.« Prav neverjetno je, da sta oba fantiča svoje otroške želje uresničila, še preden sta dopolnila 23 let.
Bil je mlad, delal je napake
Anelkajev vzpon je bil neverjetno hiter. Potem ko je opozoril nase, ga je pri 17 letih, pisal se je februar leta 1997, v svoje vrste zvabil takrat še ''novi'' trener Arsenala Arsene Wenger, ki je imel že od nekdaj neverjeten občutek za presojo talenta različnih nogometašev. V London je prišel iz Paris St. Germaina, kamor se je kasneje v karieri še vrnil, odškodnina zanj pa je bila za tisti čas (sploh za ''anonimneža'') ogromnih, čez nekaj let pa ''smešnih'' 700.000 evrov. Nicolas je v svoji prvi sezoni - 1996/97 - dobil bore malo priložnosti za dokazovanje, veliko bolje je bilo že leto dni kasneje. Potem ko je novembra leta 1997 Manchester Unitedu dal svoj prvi zadetek v Premier League, ga ni bilo več mogoče ustaviti. Arsenal je z njim v sezoni 1997/98 postal angleški prvak - za eno točko je prehitel prav rdeče vrage -, Anelka, ki je odlično nadomestil poškodovanega Iana Wrighta, je bil eden od ključnih mož pri osvajanju dvojne krone. Poleg lige je Arsenal tisto leto osvojil tudi pokala FA, pri čemer je drugi zadetek ob zmagi (2 : 0) v finalu nad Newcastlom Unitedom dosegel prav v tem prispevku izpostavljeni nogometaš. Naslednja sezona mu ni prinesla trofej, saj topničarjem ni uspelo ubraniti nobenega od naslovov, hkrati jim je šlo slabo tudi v ligi prvakov. Na drugi strani je igralec sam še utrdil svoj sloves enega najboljših mladih nogometašev na svetu, saj je prejel nagrado za najboljšega mladega nogometaša v Premier League. Stvari so se nato zapletle - javnost še vedno uradno ne ve, zakaj -, Nicolas pa je moral oditi. Obe vpleteni strani za neprijetno slovo obtožujeta druga drugo, dejstvo pa je, da so pri Arsenalu s prodajo Anelkaja v Real iz Madrida mastno zaslužili, saj je kraljevi klub za takrat 20-letnega nogometaša plačal kar 30 milijonov evrov. Čeprav je bil toplo sprejet, je kmalu padel v nemilost navijačev, soigralcev, trenerja in medijev. Da je dosegel svoj prvi zadetek v dresu belega baleta, je potreboval pet mesecev; pisalo se je o tem, da je skregan z Raulom in Fernandom Morientesom; zaostrovanja s trenerjem Vicentejem del Bosquom so šla celo tako daleč, da je - potem ko ni želel trenirati - moral prestati 45-dnevni kazenski suspenz. Po njem se je vrnil poln želje po dokazovanju. Pokazal je nekaj zavidljivih predstav in dosegel nekaj pomembnih golov (med drugim tudi proti Bayernu iz Münchna, ko je zadel na obeh polfinalnih tekmah lige prvakov) ter s tem pomagal najtrofejnejšemu evropskemu klubu do novega slavja v ligi prvakov, toda tudi to ni bilo dovolj, da bi še naprej ostal na stadionu Santiaga Bernabeua. Nicolas, ki se je kasneje za 28 milijonov evrov preselil ''domov'' k Paris St. Germainu, se kljub vsemu rad spominja obdobja, preživetega v Španiji. »Bil sem mlad, naredil sem kar nekaj napak. Ko je prišlo do spremembe na trenerski klopi in je Johna Toshacka zamenjal del Bosque, se je spremenil tudi način naše igre, kar mi nikakor ni bilo všeč. Takrat še nisem dojel, kako velik klub je Real v resnici - da ima v bistvu svoj slog igre. Če bi prišel tja zdaj, bi se prav gotovo vklopil veliko bolje,« je pred leti dejal Anelka, se ''pokesal'' za svoje napake in še enkrat zatrdil, da ni imel težav s soigralci: »Nikakor ne. Praktično z vsemi sem bil v zelo dobrih odnosih, seveda še posebej s Francozoma Zinedinom Zidanom in Claudejem Makelelejem. Res pa je, da nekateri niso bili preveč navdušeni nad mano. Ne vem, zakaj, verjetno zato, ker so preveč brali časopise in zaradi tega dobili napačno predstavo o meni. Delno sem kriv tudi sam, saj nisem znal govoriti špansko, zato sem velikokrat zgolj tiho sedel v garderobi in gledal okrog sebe. Morda so zato mislili, da sem aroganten. Toda to ni res. Ponosen sem bil, da sem delil garderobo z vsemi njimi. Le da tega nekaterim nisem mogel povedati, saj se nisem znal izražati v njihovem jeziku.«
Rekorder Manchester Cityja in Boltona
Njegova naslednja postaja je bila, kot že rečeno, pariški St. Germain. Toda tudi tam je bilo ljubezni med igralcem in klubom hitro konec - Anelka se je poslovil po dveh sezonah, 39 ligaških tekmah in zgolj desetih zadetkih. »Vsem je bilo jasno, da nismo na enaki valovni dolžini. Večkrat sem javno izrazil nestrinjanje s politiko kluba, pa tudi moj odnos s trenerjem Luisom Fernandezom ni bil takšen, kot bi moral biti. Kar naenkrat sem bil odstranjen iz ekipe, zato sem z obema rokama zagrabil priložnost, ki se mi je ponudila, ko me je v svojih vrstah želel Liverpool,« se spominja Anelka, ki je imel na Anfieldu, kamor je bil posojen, težko nalogo - stopiti je moral v čevlje Robbieja Fowlerja, legende kluba, ki ga je tedanji trener Gerard Houllier skozi stranska vrata vrgel iz kluba. Čeprav ni dosegel veliko golov, so bili navijači z njim zadovoljni, toda Houllier je rekel ''non'' in namesto njega poleti raje angažiral Senegalca El-Hadjija Dioufa. »Žal mi je, da ne bom mogel nadaljevati sodelovanja z Michaelom Ownom. Žal mi je, da moram zapustiti ta veliki klub,« je, potem ko je njegov dokončni odhod v Liverpool padel v vodo, dejal Anelka. Pri rdečih so nekateri zaradi te poteze razočarani še danes. Kapetan in legenda kluba Steven Gerrard je pred zadnjo tekmo s Chelseajem, v katerem Anelka igra zdaj, dejal: »Vsak klub v svoji zgodovini naredi nekaj katastrofalnih napak pri prestopih. Ena od naših je iz leta 2002, ko nismo podpisali pogodbe z Nicolasom Anelkajem. Jasno je bilo, da gre za vrhunskega napadalca, ki je dobro vplival tudi na vzdušje v garderobi. Škoda, ker je bil z nami zgolj tako kratek čas.« Med letoma 2002 in 2005 je Anelka nato igral za Manchester City, ki je Parižanom - ti so bili veseli, da so se ga znebili - plačal okrog 17 milijonov evrov. Kevin Keegan, tedanji glavni trener Cityja, je s tem postavil klubski rekord. Nicolas, pri sinje modrih je prvič oblekel dres s številko 39, ki ga spremlja še danes, je takoj postal ključna figura ekipe, vendar klubu, ne glede na to, ni uspelo skočiti stopničke višje, saj je še vedno precej zaostajal za bolj znanimi rivali v Premier League. Januarja 2005, po 38 doseženih zadetkih v dveh letih in pol, se je Anelka odločil za novo selitev. Čeprav so mnogi pričakovali, da bo okrepil katerega od evropskih velikanov, je Abdul-Salam Bilal, kakor se Anelka uradno imenuje, odkar je postal musliman, za 10 milijonov prestopil v Turčijo k Fenerbahčeju. Prva polsezona, kronana z naslovom turškega prvaka, je bila odlična, naslednja je bila slabša od pričakovanj. Turki so v ligi prvakov končali na dnu lestvice uvodnega dela tekmovanja, poleg tega pa jim je Galatasaray speljal tudi naslov državnega prvaka. Čas je bil za novo selitev nogometnega nomada, kot najbolj verjetna možnost pa se je spet omenjal Otok. Najbolj zagreti so bili pri Portsmouthu, na koncu pa je za klub (spet) rekordnih 12 milijonov evrov Anelka pristal pri ekipi Bolton Wonderers, kjer ga je trener Sam Allardyce spet vrnil med žive. Le dobrih šest mesecev je trajalo, da so se po medijih začele širiti špekulacije, da si ga v svojih vrstah spet želi Wenger, toda ... »Nisem se pogovarjal z Arsenom, vem pa, da ta najbrž ne bi imel nič proti, če bi me spet lahko imel v svoji ekipi. Še vedno sva namreč v dobrih odnosih, toda jasno je, da nekateri ljudje v klubu, ki ga trenira, nad mojo vrnitvijo niso bili navdušeni. Stvari, ki so se zgodile ob mojem odhodu leta 1999, so očitno pustile preveč globok pečat, pa čeprav je klub z mano zaslužil ogromne količine denarja - to se je zgodilo tudi zato, ker sem se jaz odrekel svojemu deležu denarne pogače. Ne vem, zakaj se nekateri obnašajo tako otročje,« je o tej zadevi medijem povedal Anelka, ki je kasneje celo podaljšal pogodbo z Boltonom do leta 2011.
Še naprej ambiciozen
Toda na Reebok Stadiumu je ostal le do 11. januarja leta 2008, ko se je Bolton o pogojih prodaje nogometaša dogovoril s Chelseajem. Bolton je imel 21 milijonov (v evrih) razlogov za prodajo, z razpletom pogajanj pa je bil zadovoljen tudi Anelka, po nekaterih izračunih s 123 milijoni evrov, zapravljenimi zanj med letoma 1997 in 2008, najdražji nogometaš v zgodovini nogometa. »Vsekakor imam še vedno velike ambicije, čeprav sem že tako zgodaj osvojil praktično vse, kar se da osvojiti. Toda resnica je, da sem že dolgo časa čakal, da se spet pridružim zares velikemu klubu. Prepričan sem, da bo Chelsea z mano še boljši. Prepričan sem, da bova z Didierjem Drogbajem strah in trepet vseh vratarjev, tako v Angliji kot v ligi prvakov,« je napovedal Anelka, ki je svoj prvi zadetek v dresu Chelseaja dosegel 24. januarja v pokalu FA proti Wiganu, medtem ko je bil v Premier League prvič uspešen 2. februarja proti Portsmouthu.
Močne družinske vezi
Zaradi pogostih in največkrat precej nenadnih menjav delodajalcev Francoz Nicolas Anelka v svetu nogometa uživa status muhastega in nepredvidljivega zvezdnika. Medtem ko njegov nogometni talent nikoli ni bil sporen, je bilo veliko več žolčnih debat povezanih z njegovim značajem. Klube menja kot spodnjice, saj jih je v profesionalni karieri, ki traja od leta 1997, zamenjal že osem. Njegov temperament vseskozi sproža pomisleke, čeprav naj ne bi bil takšen ''čemernež'' oziroma ''večni nezadovoljnež'', kot to pišejo (otoški) mediji. »Poznam ga dovolj dobro, da vem, kakšen je. Če bi bil kakorkoli sporen, ga ne bi pripeljal k Chelseaju. Vem, da gre za odličnega nogometaša, ki lahko igra v kakršnem koli igralnem sistemu in s katerim koli igralcem,« je ob tem dejal njegov zdajšnji klubski trener Avram Grant, že večkrat pa se je - predvsem v francoskih medijih - oglasil tudi Anelka sam: »Sodbe o meni podajajo ljudje, ki ne poznajo ne mene ne ozadja vseh mojih prestopov. Sem, kakršen sem. Ko sem začel igrati nogomet, me druge stvari, razen nogometa samega, sploh niso zanimale. Medijske pozornosti si nikoli nisem pretirano želel, toda dejstvo je, da je to del posla, in s tem se moram sprijazniti.« Del posla je tudi njegova družina - točneje: njegova starejša brata Didier in Claude, ki skupaj s prijateljem iz mladostniških dni Pingisijem skrbita za nogometaševo kariero. Družina - Anelkajevi prihajajo s karibskega otočka Martinique - je nogometašu svetinja, zato se ne ozira na razne govorice, češ da bi v karieri lahko naredil še veliko več, če ne bi slepo sledil svojim ''družinskim agentom'': »Karkoli slišim v povezavi s tem, gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Oni so moja družina in jim popolnoma zaupam, hkrati pa vse pomembne odločitve - recimo o tem, kam bom šel - sprejmem sam. Mnogi so mi pač nevoščljivi, saj sem imel ferrarija in hišo v Madridu že, ko sem imel 20 let.« Danes ima mož, ki pravi, da se v zasebnem življenju smeji veliko več kot na nogometnih igriščih, (med drugim) hišo z bazenom na obali Floride, več pregrešno dragih avtomobilov in glasbeni studio, kjer ljubitelj leta 1996 ubitega raperja Tupaca Shakurja (»2Pac«) ustvarja glasbo za svojo dušo - hip-hop in rap.
Repriza osem let kasneje?
Precej manj uspešen kot na klubskem področju je Anelka na reprezentančnem, pa čeprav je leta 2000 odigral pomembno vlogo pri francoskem jurišu na evropski prestol. V naslednjih letih je bil umaknjen na stranski tir, saj se ni razumel s selektorjema Jacquesom Santinijem in Rogerjem Lemerrom. Nazadnje je bil blizu nastopu na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, a je francoski selektor Raymond Domenech takrat namesto poškodovanega Djibrila Cisseja raje vpoklical Sidneyja Govouja. »Škoda, kakšna škoda. Bil sem odlično pripravljen, odločen pomagati Franciji na svetovnem prvenstvu,« je dejal Anelka, ki je nato vendarle spet prišel v ekipo galskih petelinov v kvalifikacijah za prihajajoče evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici. Odigral je sedem tekem in v 556 minutah dosegel štiri zadetke ter bil s tem za prijateljem iz mladosti Henryjem drugi najboljši strelec svoje države. Glede na to in na svoje zadnje klubske predstave Nico lahko upravičeno pričakuje, da bo skupaj s Titijem poleti pod Alpami eden izmed glavnih adutov tricolorov za ponovitev dosežka izpred osmih let. Takrat v finalu proti Italiji sicer ni nastopil, je pa že prej zbral pet nastopov in eno asistenco. Vsega skupaj je Anelka za Francijo doslej nastopil na 44 tekmah in dosegel 11 zadetkov.
Članek je bil objavljen v marčevski številki revije ŠPORT.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
