NatisniVarno v gore – z gorskim vodnikom
Tomaž Jakofičič za revijo Šport
Gorska narava ter ostri in visoki vrhovi že od nekdaj ljudem služijo za pobeg iz ponorelega sveta. Nekaterim zgolj kot prostor za oddih in rekreacijo, drugim kot strast in poligon za odkrivanje meja lastnih zmogljivosti, tretjim kot področje njihovega poklicnega udejstvovanja – gorskega vodništva.
Poklic gorskega vodnika je med manj znanimi v Sloveniji predvsem zaradi zmešnjave najrazličnejših vodnikov oziroma tistih, ki se ukvarjajo z vodenjem ljudi po gorah. Naj poizkusim razvozlati to za laika slabo pregledno zanko. V lepem poletnem dnevu je lahko marsikje srečati skupine, ki jih za različne agencije vodijo najrazličnejši »vodniki«, od alpinistov, gorskih reševalcev ali celo zgolj samozavestnih planincev. Nemalokdaj se srečajo podobne naveze tudi v kaki plezalni smeri, kot je npr. popularna Slovenska smer v severni steni Triglava, ali na Grosglocknerju in Mont Blancu. Seveda manj izkušeni gorniki, ki se na svojo avanturo podajo s takšnim vodnikom, ne slutijo nevarnosti svojega početja. Razlika med gorskimi in ostalimi vodniki bo očitna že v lepem dnevu in dobrih razmerah, kaj šele, ko bodo šle stvari, bog ne daj, svojo pot. Samo gorski vodniki imajo potrebno znanje za vodenega v vseh razmerah in težavah. Da bi tudi teoretično pojasnil razliko in kvaliteto gorskih vodnikov, se moram spustiti nekoliko v drobovje izobraževalnega sistema gorskih vodnikov.
Gorski vodnik je najvišji možen gorniški naziv in se od vseh ostalih ''vodnikov'' razlikuje (poleg prave značke na prsih) predvsem po količini znanja. Naziv gorski vodnik si lahko pridobijo samo izkušeni alpinisti, ki so po predhodnem sprejemnem izpitu iz plezanja v skali in ledu in iz turnega smučanja ter pridobljenim potrebnim številom težkih alpinističnih vzponov pristopili k triletnemu šolanju za poklic gorskega vodnika. Šolanje vsebuje tri enoletne sklope iz vodenja v skali, vodenja v ledu in snegu ter vodenja turnega smučanja. Šolanje se izvaja tako v domačih kot v višjih evropskih ledeniških gorah. Predmetnik šolanja ne vsebuje alpinističnega znanja, saj so vsi kandidati izkušeni alpinisti. Naj omenim, da je tudi alpinist že naziv, pridobljen na republiških izpitih po končanem nekajletnem pripravniškem stažu in opravljenim določenim številom vzponov. Predmetnik šolanja gorskega vodnika vsebuje torej teoretične in predvsem praktične veščine, ki temeljijo izključno na skrbi in varnosti vodenega gosta. Poleg številnih tehničnih in reševalnih manevrov je ena od najpomembnejših vrlin gorskega vodnika znanje vodenja na t. i. kratki vrvi. S pomočjo te vrline se lahko vodnik in gost v svetu, ki dopušča zdrs, a hkrati ni tako težaven, da bi zahteval plezanje v klasični alpinistični navezi, gibljeta sočasno ter s tem mnogo hitreje in seveda varneje. Znanje vodenja na kratki vrvi je najbolj bistvena vrlina, ki loči gorske vodnike od alpinistov in ostalih zgoraj omenjenih vodnikov.
Dolga tradicija
Gorsko vodništvo ima v Sloveniji že zelo dolgo tradicijo. Ko so se v novem veku raziskovalci začeli zanimati za Alpe in druga gorstva, so jih skoraj brez izjeme odkrivali v spremstvu domačinov. Ti so jih vodili po poteh, ki so jih spoznali na svojih opravkih, na katere so se podajali predvsem iz gospodarske nuje. Tudi pozneje, ko so se raziskovalcem gorske narave pridružili prvi planinci (izletniki, pohodniki, plezalci), so imeli domačini pomembno vlogo. Najsposobnejši za hojo v gore so se uveljavili kot gorski vodniki. Znan je primer Juliusa Kugyja, ki je opravljal pomembne vzpone po naših gorah izključno v spremstvu gorskih vodnikov. Oblasti so podeljevale uradna dovoljenja za opravljanje vodniške službe. Prvi vodnik, ki je pri nas dobil vodniško knjižico, je bil Simon Pinter iz Mojstrane leta 1877. Vodniki so bili za svoje delo plačani po vodniški tarifi, ki so jo določile oblasti. Kmalu je planinska organizacija začela izvajati posebne tečaje za pridobitev vodniškega poklica. Prvi tečaj za vodenje po gorah na območju današnje Slovenije je bil leta 1894 v Mojstrani, organizirala pa ga je Nemško-avstrijska planinska zveza. Na njene tečaje so nekateri slovenski vodniki hodili še do leta 1911. Slovensko planinsko društvo (SPD) je prvi tečaj organiziralo leta 1906 v Ljubljani.
Planinstvo se je že po koncu prve svetovne vojne hitro razvijalo in postajalo vedno bolj množično. Pospešen razvoj pa je pri nas doživelo po drugi svetovni vojni. Čedalje več je bilo planincev, ki niso več potrebovali spremstva vodnikov. Med člani planinskih organizacij in v njihovih vodstvih so se pojavili tudi nasprotniki gorskega vodništva. Tudi zato so se vodniki v alpskih državah organizirali v samostojnih združenjih, ki niso bila več podrejena planinskim organizacijam. V Alpah – tam je bilo gorsko vodništvo najbolj razvito – so gorski vodniki zlasti ob nesrečah ugotavljali potrebo po sodelovanju med vodniki sosednjih držav. Zato so predstavniki iz Italije, Francije, Avstrije in Švice julija 1965 sklenili ustanoviti Mednarodno zvezo združenj gorskih vodnikov s kratico UIAGM oziroma IFMGA.
Slovensko gorsko vodništvo je po povojni recesiji zaradi vse večje nadelave planinskih poti in s tem omogočenim samostojnim obiskom gora mnogim planincem v zadnjih dveh desetletjih ponovno v razcvetu. Velika mejnika pri delovanju slovenskih gorskih vodnikov sta bila ustanovitev Združenja gorskih vodnikov leta 1993 in leto 1999, ko so v državnem zboru Republike Slovenije sprejeli zakon o gorskih vodnikih. Le leto pred tem je bilo ZGVS sprejeto v mednarodno organizacijo UIAGM. S tem so se standardi šolanja in kakovosti gorskih vodnikov v Sloveniji izenačili z gorskimi vodniki v alpskih državah z močnejšo vodniško tradicijo (Italija, Francija, Švica ...). Slovenski gorski vodnik z mednarodno licenco je od takrat povsem enak vodnikom iz ostalih držav članic UIAGM in lahko v njih dela nemoteno.
V tujini je najem gorskega vodnika povsem običajna stvar; najame ga praktično vsakdo, ki se podaja v višje gore brez potrebnih izkušenj. Tako za vzpon na ledeniško goro kot za turno smuko in smučanje izven urejenih smučišč. Posebej slednje se je v zadnjih letih močno razbohotilo ter s tem zelo povečalo število nesreč v francoskih in švicarskih gorah. Pobočja na drugi strani ograde urejenega smučišča so zelo vabljiva, a malokdo, razen poznavalcev, zares sluti, kaj se skriva v debelo zamedenih pobočjih.
Dejavnost gorskih vodnikov
Če se boste odločili za pot v gore z gorskim vodnikom, bo ta po dogovoru z vami pripravil in organiziral vse, vas varno pripeljal na vrh in nazaj v dolino, ne glede na zahtevnost in trajanje ture. Pomembna je vodnikova ocena skladnosti želja s fizično pripravljenostjo, da bi zagotovil prijetno in predvsem varno turo. Gorski vodnik vam bo svetoval tudi pri nakupu opreme oziroma vam manjkajočo opremo posodil.
Kako priti do gorskega vodnika? Za lažji stik in nemoten sevis so gorski vodniki zbrani v združenje in manjše organizacije. Vsi slovenski so zbrani na spletni strani Združenja gorskih vodnikov (www.zgvs.si), kjer si lahko pregledate celoten seznam, prav tako boste tam dobili tudi podrobnejše informacije o delovanju ZGVS.
V tujini je veliko gorskih vodnikov združenih v t. i. gorniške šole. V Sloveniji predstavlja primer takšne organizacije Slovenska gorniška šola (www.gorniskasola.net). Le-ta združuje vrhunske alpiniste, izšolane za gorske vodnike, ki so pripravili celo kopico izobraževalnih tečajev z vseh področij gorništva. Pozimi je največ poudarka na vedno bolj popularni turni smuki in lednem plezanju. Na voljo so tečaji vseh stopenj tako v slovenskih gorah kot tudi v pomembnejših alpskih. Večina znanja se podaja praktično, na turah, nekaj nujnih teoretičnih veščin pa na popoldanskih predavanjih v gorskih kočah. Tudi poleti je večina programov usmerjena v gore. Na voljo je paleta akcij v domačih kot tudi v ledeniških gorah, kjer je ekipa Slovenske gorniške šole kot doma. Poleg klasičnih vzponov na želene štiritisočake, kot so Mont Blanc, Matterhorn, Monte Rosa in podobni, bodo poskrbeli tudi za tiste, ki vam je do doživetja na manj obljudenih ali težjih alpskih vršacih. Poleg tečajev ponujajo tudi trekinge v Patagonijo, razne družinske pakete in športnoplezalne tečaje. Vse aktivnosti se po potrebi organozirajo kadarkoli, tudi izven razpisanega termina.
Kot rečeno že nekje na začetku, prednost gorskega vodnika pred ostalimi vodniki se bo pokazala že ob lepem poletnem dnevu in s celotnim spektrom vodniških veščin in znanja, gorski vodnik pa vas bo gladko izvlekel tudi iz meglenega blodnjaka ledeniških razpok Mont Blanca ali iz od nevihte mokre plezalne smeri v visoki steni. Kdor je to razliko že srečno izkusil, se bo vedno odločil za vodnika s pravo značko na prsih, ne glede na nekoliko višjo ceno. Gore so lepe, življenje pa neprecenljivo!
Prispevek je bil objavljen v decembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
