NatisniPrišel, videl, ostal v Ljubljani
Marko Juvan za revijo Šport (foto: Union Olimpija)
Košarka se je spet vrnila v Tivoli. Legendarna ledena dvorana je vnovič pretesna za vse, ki bi bili radi del košarkarskega večera v hramu košarke. Nekaj se je v edinem slovenskem evroligašu, v zadnjih letih košarkarsko zaspanem in že grozljivo ranjenem, pred sezono le premaknilo.
Košarkarsko osveščeni Ljubljančani in ostali privrženci najhitrejše igre z žogo so to začutili, in se vrnili v legendarno dvorano. Vsaj na evropske tekme. In v staro jato se je pred začetkom sezone vrnil tudi Jasmin Hukić. 28-letnik je športno pot začel pri Slobodi Diti iz Tuzle, leta 2001 je prestopil k Unionu Olimpiji, kjer je nastopal dve sezoni. Iz Ljubljane se je nato preselil v Izrael k Hapoelu, nato pa je nastopal za Hemofarm iz Vršca. Sezono 2005/2006 je dolgoletni bosanski reprezentant (ki je prejšnji mesec skupaj z življenjsko sopotnico Ireno Trobec - Hukić, znano voditeljico ljubljanske navijaške skupine Zmajčice, dočakal rojstvo sina Marka in nekaj dni po tem veselem dogodku odigral fantastično tekmo proti moskovskemu CSKA) končal v Rusiji (Ural Great Perm), lani pa se je vrnil v evroligo s poljskim Prokomom iz Sopota. Hukića, ki lahko igra na položaju krila in krilnega centra, odlikuje pozitiven značaj, je prava popestritev za vsako garderobo, na parketu pa se nasprotniki bojijo predvsem njegovih metov za tri točke.
V Tivoliju kot doma
Pred letošnjo sezono se je tudi zaradi družine nekdanji kapetan Uniona Olimpije in dolgoletni bosanski reprezentant vrnil v Ljubljano. »Odločitev ni bila težka. Ljubljana je zame drugi dom, odslej celo prvi, saj sem si tu postavil hišo, uredil družinsko življenje in očitno bomo tu pognali korenine,« pravi dobra dva metra visoki krilni košarkar, ki se je malce že naveličal tujine. »Spoznal sem drugačne kulture, doživel lepe in slabe strani igranja v tujini. Nisem izbirčen ali kakšen mehkužec, toda povem vam, da se nič ne more primerjati z Ljubljano in tudi Unionom Olimpijo,« je košarkarski ostrostrelec usmeril pohvale na račun slovenske prestolnice in tudi ''njegove'' Olimpije. »Veliko se je spremenilo od mojega zadnjega prihoda v Tivoli. Zamenjalo se je vodstvo, v klubu je le nekaj ljudi iz tistih časov. Pet let je minilo od mojega odhoda. V igralskem kadru sva le jaz in Marko Milić tista, ki sva nekoč že bila v zmajevem gnezdu, toda tako ali tako skoraj vse fante poznam že od prej, in ni bilo nikakršnih težav s spoznavanjem ekipe.« Tudi z izplačili ne? Ljubljanski klub že nekaj let finančno životari in je bil nekajkrat tik pred smrtjo. »Vem, kaj vse se je dogajalo v Tivoliju. Toda Ljubljana in Olimpija nista osamljen primer. Poznam te stvari, ker sem bil nekaj let v tujini in mi tako niso tuje tudi razmere izven slovenskih meja. Kljub temu da se je Union Olimpija znašla v finančnih težavah, pa mislim, da te nikoli niso bile takšne, da bi resno ogrozile obstoj kluba.«
Pod Rožnikom spet zavladala košarkarska evforija
Še posebej ne po novi košarkarski evforiji, ki je vnovič zavladala v dvorani pod Rožnikom. »Kaj takšnega lahko doživiš le v Tivoliju. Bodite prepričani o tem. Navijači nas kar nosijo, težko je povsem odpovedati ali odigrati slabo tekmo. Tega gledalci s svojo spodbudo in glasnim navijanjem enostavno ne dovolijo,« priznava izkušeni košarkar, ki pa se strinja, da je Union Olimpija na domačih tekmah povsem nekaj drugega kot na evropskih gostovanjih. »Na neki način je to razumljivo, čeprav se nočem izgovarjati. Veliko igralcev iz naše ekipe večjih evropskih izkušenj nima, zato enostavno potrebuje takšen veter v hrbet, kot ga dajejo naši zvesti navijači z gromoglasnim spodbujanjem,« še enkrat z izbranimi besedami govori o domačem vzdušju v Tivoliju Hukić, in na vprašanje, kdaj bodo zmaji tudi na gostovanju zmaji in ne plašni zmajčki, odgovarja. »Potrebujemo le eno pravo evropsko zmago. Imeli smo priložnost v Kaunasu, bili lep čas blizu, potem pa je prišla tista negativna serija, kot že nekajkrat na gostovanjih. Enostavno se nam, ne glede na kakovost nasprotnika, ne smejo dogajati takšne črne luknje in negativne serije, ko nam nasprotnik z delnim rezultatom preprosto neulovljivo pobegne.«
Tudi na gostovanjih ne več samo plašni zmajčki
»Prepričan sem, da nam ne manjka prav veliko do igre, ki bo tudi na gostovanjih zagotavljala uspeh. Imamo še veliko priložnosti.« Brez zmag na tujih parketih skoraj zagotovo ne bo realizacije dokaj visokih ciljev Uniona Olimpije v tej sezoni. »Prav gotovo. Tudi če nam ne uspe, se ne bom opravičevali. Čeprav se v Evropi nahajamo v daleč najtežji skupini, ki so jo nemudoma imenovali ''skupina smrti'', pa mislim, da smo realno sposobni priti med 16 najboljših ekip. Če bomo doma še naprej tako prepričljivi, nam zares manjka le ena zmaga v gosteh.« Olimpija je košarkarska institucija, ki na vsaki tekmi išče zmago. V ligi NLB pa se ji tu in tam dogajajo porazi, in to proti ekipam, ki ji ne bi smele predstavljati težav. V moštvu je kopica mladih igralcev in nekaj povprečnih tujcev, ki bi morali ravno na takšnih tekmah in na tej ravni tekmovanja dokazovati svojo kakovost in krepiti samozavest.
16 najboljših, končnica lige NLB in državni naslov
Kako se lahko zgodi, da nekaterim igralcem vidno primanjkuje motivacije za tekme, ki niso na ravni evrolige? »Mislim, da tu ni problema. Vsi smo željni zmag, in to na vsaki tekmi, ne glede na to, kdo nam stoji nasproti. Je pa res, da imamo izredno natrpan tekmovalni koledar, ob tem pa smo ves čas na poti, tako da se hitro prikrade utrujenost. Stroka mora seveda porazdeliti igralno minutažo, saj bi drugače nekateri lahko pregoreli. Ne bojim se, da se v ligi NLB ne bi uvrstili med osem najboljših. Še več, prepričan sem, da bomo krojili vrh v regionalni ligi. Poleg tega je naša obveza vrniti državni naslov v Tivoli.« In (pre)hitro bo prišel konec sezone in že bo tudi aktualna odločitev o selitvi moštva za naslednjo sezono, ko Olimpija še ima v rokah vozovnico za evroligo. Bo tudi v naslednji sezoni ljubljansko občinstvo s trojkami navduševal Jasmin Hukić? »Verjetno ne pričakujete, da vam bom že sedaj odgovoril na to vprašanje. Lahko pa ugibava. Hecam se. Ja, pogodbo imam naravnano za eno sezono, potem pa se bomo spet usedli. Približujem se tridesetim letom in ne gre se mi preveč v tujino. Tu sem se vedno dobro počutil in, kot sem povedal, Ljubljana je moj dom. Ustvaril sem si družino, v mojem življenju je posijala nova zvezda, dobil sem sina Marka. Težko se bo kar seliti v tujino, ob tem sva z Ireno ustvarila dom, tako da je stvar jasna. Če bo vse, kot mora biti, in bo želja obojestranska, ne vidim razloga, da se ne bi dogovorili. A si s tem ne bom belil glave vse do konca sezone. Zame se je pravzaprav šele začela. Zdi se mi, da šele prihajam v pravo formo.« Na začetku sezone zares še ni imel naravnane roke. Potem pa je eksplodiral v pravem trenutku, in to proti evropskima velikanoma CSKA in Olympiakosu … »Res je, da na začetku sezone še nisem začutil žoge. Veliko sem osciliral, prišla je dobra in spet slaba tekma in tako naprej. Dovolj sem izkušen in sem bil potrpežljiv, saj sem vedel, da bom kmalu spet zadeval. Ni pa še to to.« Kaj šele bo, če ni zadovoljen? Ob strelskem učinku pa opravlja velik delež tudi pod obročema, torej v skokih. »Zdi se, da odriv ni več takšen, z leti izgubljam na poskočnosti, a se zato bolje postavljam in zapiram prostor. Strategija naše ekipe je pač takšna, da skušamo igrati hitro, in zato je treba dobiti skok in nemudoma preiti v napad. Težje prihajamo do koša na postavljeno obrambo, pa tudi sicer imamo takšne igralce v ekipi, ki radi igrajo hitro.«
Očetovstvo obvezuje in polni
Za konec ne bom preveč spraševal, kaj Jasmin Hukić počne v prostem času, saj se zavedam, da majhen otrok, žena in profesionalen odnos do košarke povsem zadostujejo za poln delavnik. »Bo kar držalo. Vendar so mi vsa opravila doma, kolikor jih uspem ujeti zaradi zasedenosti, v veselje. Otrok je najino življenje obrnil na glavo in povem vam, da je prav lepo. Vloga očeta je odgovornost, a me polni iz dneva v dan. Seveda tu in tam uspem ukrasti čas za kratek klepet s soigralci ob pijači, večkrat mi zazvoni telefon, saj imam prijatelje povsod, drugače pa, kot sem rekel, prav veliko časa nimam in tako kakšnih konjičkov za prosti čas tudi ne.«
Portret:
Številka dresa: 14
Igralno mesto: krilo
Višina: 202 cm
Državljanstvo: BiH
Rojstni datum: 15. 8. 1979
Rojstni kraj: Tuzla
Dosedanji klubi:
Sloboda Dita: 1996/97, 1997/98, 1998/99, 1999/2000, 2000/01
Union Olimpija: 2001/02, 2002/03
Hapoel Jeruzalem: 2003/04
Hemofarm: 2004/05
Ural Great: 2005/06
Prokom: 2006/07
Union Olimpija: 2007/08
Prispevek je bil objavljen v decembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
