NatisniRok Zalokar: Potepanja
Rok Zalokar
Vročina, poletje, morje … Ponavadi se izognem tej smrtonosni kombinaciji, ker si potepuhi moje vrste težko privoščimo spodoben avto s klimatsko napravo. To poletje bi bila stvar sila preprosta, če se moje borno telo ne bi odločilo, da si polomi del zadnjice med ležernim vijuganjem po novozapadlem pršiču.
Tako me je polomljena medenica priklenila v posteljo za dva meseca, odprava v granitni raj v Kirgizijo pa je postala le ... Kljub prepričevanju zdravnika, da sem »Gorjanc« pa da »to mi mau hitrej pocelmo«, se moja enačba nekako ni izšla, in ostal sem doma.
Prvi poizkusi plezanja, pri čemer sem si zategnil samo nožne vezi, so se izkazali za uspešne. Tako sva s Petro splezala Zahodno zajedo v Rušici, kjer pa sem na sestopu dobil tisto končno informacijo. Težke smeri do poletja odpadejo. Ko sem novico sporočil prijateljem, sem se tudi sam sprijaznil z dejstvom, da bo dolina Karasu še kakšno leto počakala.
Na pot brez določenega cilja. Tako sva se s Petro odpravila v Francijo. Kljub temu da sva bila že kak teden prej v Chamonixu, sva se spet znašla prav tam. Kraj je lep, okoliška narava pa še toliko bolj. Z vodnikom v roki sva se zapeljala po železnici proti Mer de Glaceu.
Če si zaželiš toplega granita, nepreresnih smeri, varnega plezanja v kompaktni skali, ležernih sestopov, je odgovor na dlani. Naslednjih pet dni bodo najini sosedje stolpi v okolici Enversa. Odločila sva se, da s seboj namesto denarnice vzameva šotor in vso pripadajočo kramo. Ko sem pri prijatelju v Chamonixu pripravljal nahrbtnika, se je eden izmed njiju spremenil v omaro. V kombinaciji nastale omare z mano je Julien v smehu izdavil tri besede. Vodka. Spasiba. Ja ja. Zakaj Rusi še vedno rinejo v svojem stilu, mi je bilo jasno takoj po prvih lestvah proti ledeniku, kjer bi se verjetno, če bi se po njih zavalil, spremenil v letečo omaro, polno opreme. Takoj ko sva krenila proti lestvam za Envers, pa so množice ostale zadaj, in kar naenkrat sva bila sama. Kako to, da nisva naletela na običajen sejem, mi še vedno ni jasno. Namesto treh ur sva lomastila slabih pet. Lasten hotel sva si uredila pod ogromnim balvanom, s slapom nedaleč stran.
Kje sva dejansko pristala, sva se zavedla šele drugi dan zjutraj. Na eno stran Dru, Verti, pa mogočni Jorrassi, vmes Mer de Glace, na drugi pa Envers s svojimi stolpi in stenami. V prelepem sončnem jutru je bilo vse skupaj videti skoraj prelepo. Tour Rouge je bil res rdeč, imel pa je eno samo pomanjkljivost. Navezo Čehov na vstopu v »najino« smer. Glede na najino vplezanost sva si izbrala klasiko, ki se vije v srednjem desnem delu stolpa, ker pa je že imela obiskovalce, sva zaplezala najprej po njej, ko sva dohitela navezo, pa proti levi v povsem srednji del stene. Tako so svedri izginili, zadnja sled v steni, na katero sva naletela, pa je bila zanka z vponko, pripravljena za spust. Popolnoma nevplezan sem se tako po svoji neumnosti znašel v smeri Mikrokozmos, ki je povsem neopremljena. Plezanje je bilo fantastično, zato pa so naju na vrhu začeli rahlo skrbeti črni oblaki, ki so zagrinjali nebo. Na srečo sva našla urejena stojišča, po katerih sva se spustila nazaj na vstop, za konec pa se nama je na zadnjem spustu zataknila vrv. Težko je opisati, s kako težkim srcem bi se odpovedal temu zguljenemu kosu opreme, ki je imel za seboj vzpon na Janak, celotno prejšnjo in letošnjo sezono. Smer, dolga dobrih 300 metrov, nama je vzela cel dan, tako da sva kljub načrtom o še eni smeri odsmučala na čevljih do najine vile v raju.
Po petih dneh, preživeti nevihti in še dveh preplezanih smereh sva odšla nazaj v Chamonix, si vzela prost dan, uživala v razkošju mesta, lenarila … Na poti navdol sva se srečala z vsaj tridesetimi plezalci, namenjenimi na Envers.
Kocka je padla, avto je zarohnel in pristala sva v dolini Mello. Kdor je ni obiskal, si težko predstavlja raznovrstnost, ki jo na tem majhnem končku ponuja narava. Proti Švici, slabe tri ure vožnje okoli vogala se pne severna stena Piz Badila, nad dolino Mella mogočna stena Qualida, športnoplezalne smeri, bolderji, kristalno čista reka z neštetimi tolmuni, babica Tereza s svojimi kravicami – vse to je Mello.
Dolina je znana predvsem zaradi svojih plat, ki te prisilijo plezati na noge, in pa varovanja, ki včasih doseže mejo zdravega okusa povprečnega plezalca. Poseben čar ima stena Qualida s svojim bivakom ob vznožju stene. Prvič sem v njem prespal z Urbanom, pod steno pa sva prišla v temi, tako da sem šele zjutraj opazil ta mogočni zid nad sabo. Vrnil sem se še trikrat z Juretom in Aljažem ter tako do sedaj v Qualidu splezal štiri smeri, poleg teh pa še tri v spodnjem delu doline, kjer je granit bolj grob in manj »navija v glavo«. Tokrat pa sva se zadovoljila s krajšo smerjo v enem izmed spodnjih sektorjev, ostale dni pa preležala ob vodi … Ostalo je še nekaj prostih dni (ki na srečo še zmeraj trajajo), izkoristil pa sem jih v dolini Soče, kjer smo brusili klopi stare Fate (padalsko letalo An-2) in nabirali skoke za padalsko licenco.
Da so naši hribi res vedno bolj krušljivi in da je padalstvo res drag šport, sva ugotavljala z Urbanom, ko smo se skupaj z Mihom in Petro peljali proti Dolomitom. Midva v Cine in Via Comici, Miha in Petra pa s Hanxom in Alijem v 5 torri. Z Urbanom nisva plezala skupaj vse od odprave v Peruju leta 2002, zato sva se plezanja veselila kot dva mala otroka. Tako sva se kot stara gorjanska naveza, člana tiste »zlate« generacije, ki so jo veljaki AO Gorje dobesedno izbrisali iz ferajna zaradi birokratskega neskladja, spet znašla skupaj. Prijetni spomini in mirno zvezdnato nebo so naju pod varstvom Treh Cin zazibali v spanec. Vzrok, zakaj sva se spet znašla na istem striku, pa sta bila japonska klienta, ki ju je naslednji dan Urban, ki je gorski vodnik, peljal po normalki na Veliko Cino. Poznava se že zelo dolgo, tako sem tudi vedel, da Urban nikoli, sploh pa s klienti, ne bo odšel na turo, o kateri bo imel kanček dvoma o orientaciji, vremenu, primernosti … Tako je minil najin dostop na drugo stran Cin, v že pregovorno mrzli hladilnik severnih strani teh treh gigantov. Dolomiti me vedno znova presenetijo, in tako so me tudi sedaj. Jutranje barve, piš vetra ob vzhajajočem soncu, stene, ki so resnično stene. Najino zasanjanost pa je takoj, ko sva stopila pod vznožje, prekinila govorica dveh plezalcev. Skupaj sva modro ugotovila, da sta samo dva in da ju bova tako ali tako kmalu pustila za seboj. Trden stisk roke, zadnja kontrola opreme, ki je zaradi Urbanovega izbora okrnjena visela z najinih pasov, in že sva bila v smeri. Prva dva raztežaja sta nekoliko lažja, zato sva ji splezala nenavezana in takoj dohitela mlada češka plezalca. Mlajši od obeh, ki je imel mogoče 18 let, se je že v drugem raztežaju, ki gre v originalu rahlo proti levi, zapodil v podrt previs. Z Urbanom sva to izkoristila in ju tako elegantno prehitela. Pred vsako turo si je pametno o vzponu nabrati čim več informacij. Ena izmed zabeleženih je bila tudi obvezna uporaba kape in rokavic v tem italijanskem hladilniku. Seveda so ostale klasično doma, moji prsti pa so s pomočjo ust prijamrali na prvo stojišče, kjer sem namesto tople besede iz Urbanovih ust dobil: »Pa kwa zdej jamraš Krepc dej to mau hitrejš,« stara dobra gorjanska rahločutnost, ki te vedno spravi v dobro voljo.
Dan je postajal vse toplejši, globina se je večala in tako sva zaplezala v zgornji del stene, ki se po 250 metrih spremeni v nekoliko lažji svet. Oba naju je presenetila prijetno izpostavljena plezarija, ki v tem prvem delu ne popusti v nobenem izmed raztežajev, sledil pa je še zgornji del. Veliko lažji, vendar zaradi mokrih spolzkih kaminov mogoče bolj resen, proti koncu pa začinjen s prečko, sredi katere me je Urban z besedami »Sej vidš kolk je klinov« kljub mojemu tarnanju napotil v do sedaj moj najtežji raztežaj z oceno tri. Z nasmehom je Urban priplezal na stojišče in pripomnil, da je verjetno bolj šest kot tri.
Vsega lepega je enkrat konec in tako sva se znašla na polici, ki vodi na drugo stran gore in potem na vrh. Samoto in mir je prekinila truma planincev, ki se je pravkar vračala z vrha, in tako sva skupaj z njimi sestopila na drugo stran in po skoraj polovici dneva spet pristala na parkirišču ob avtu.
Kako lepo je v hribih na tak lep dan in koliko lepih trenutkov doživimo skupaj, sva se tistega dne spominjala z Urbanom pod Cinami. Obveznosti pa kmalu prekinejo sanjarjenje, in Urban je bil že na poti v mondeno Cortino, kjer ga je čakala drugačna avantura, ostali pa z nasmeškom na ustih nazaj proti domu, kjer nas čaka nov dan, nikoli enak prejšnjemu.
Prispevek je bil objavljen v novembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
