Spoštovani obiskovalci!

Spletna stran revijasport.com je trenutno v prenavljanju.

V želji po zagotavljanju najkakovostnejših vsebin vas preusmerjamo na partnersko spletno stran Sport-TV.si.

Hvala za razumevanje!

Ekipa spletnega portala revijasport.com

info[at]revijasport.com

• Naroči se na revijo »
• Podari naročnino »

   

Natisni

Otrok, ki živi zgodbo iz risanke

Luka Maselj za revijo Šport

»Ko sem imel dve leti, sem po hiši brcal bratovo nogometno žogo. To je bil moj prvi stik z nogometom,« se spominja Fernando Jose Torres Sanz in dodaja, da to takrat (še) ni bil njegov najljubši hobi. »Starši pravijo, da sem še raje metal razno razne predmete skozi okno, na ulico.«

Kasneje je žoga vendarle dobila prednost in Fernando je danes, ko ima 23 let, eden izmed najboljših nogometašev na svetu. Igra za angleški Liverpool in je eden izmed glavnih adutov Španije na prihajajočem evropskem prvenstvu.

»Ko sem imel šest let, je nogomet zame postal zares pomemben. Hvala, Oliver in Benji!« je v svojih spominih na otroštvo zapisal Torres. Oliver in Benji sta bila glavna junaka priljubljene risane serije o fantih, ki so začeli igrati nogomet iz veselja do igre, na koncu pa postali uspešni profesionalci. »Po vsaki oddaji sva z bratom, ki je starejši od mene, odšla ven in brcala žogo. Sam sem si zelo rad domišljal, da sem profesionalni nogometaš, tako kot Oliver in Benji. Toda naprej sem bil vratar, ne napadalec. Med vratnicama sem stal vse do takrat, dokler nisem zaradi udarca žoge ostal brez sprednjih zob. Takrat sem se odločil, da bom raje kot ustavljal napadalce kar sam dosegel zadetke,« se je v preteklost zazrl fant iz madridskega predmestja, ki ga je za žogobrc pri šestih letih dokončno navdušil njegov dedek. Čeprav slednji nogometa kot športa ni pretirano oboževal, je bil toliko bolj navdušen nad klubom Atletico Madrid. »Še vedno imam pred očmi dogodek, ko sem se pogovarjal z dedkom, ki me je na dolgo in široko prepričeval, zakaj se splača biti navijač Atletica. Še danes imam doma spominski krožnik z grbom Atletica in dedkovim imenom. To je najboljša trofeja, kar jih imam,« je dejal Torres.

Po nekaj letih malega nogometa se je Fernando pri desetih letih prvič preizkusil tudi v ''pravem'' nogometu, z enajstimi fanti na vsaki strani. Najprej je igral za ekipo Rayo 13, toda le eno leto. Potem ko je zanjo v eni sezoni dosegel 55 zadetkov, so ga – skupaj še z dvema soigralcema – povabili na preizkušnjo k Atleticu. Leto pred tem si je mladi Fernando skupaj z očetom prišel ogledat slavno sobo klubskih trofej tega kluba – in bil je navdušen. Prav tako navdušeni so bili predstavniki Atletica, Torresa so k sebi vzeli brez pomišljanja. In ni jim bilo žal.

»Moj prvi trener je bil Manolo Rangel, na njega imam odlične spomine. Njegovi treningi so bili zahtevni, a hkrati smo v njih uživali. Tudi na tekmah smo se vedno izredno zabavali. To je bil dobesedno čas uživanja v nogometu,« je prepričan Torres, ki je priznal, da dandanes najbrž ne bi bil profesionalni nogometaš, če ne bi imel družine, ki je verjela vanj in zanj tudi marsikaj žrtvovala. »O tem, koliko sta zame naredila oče in mama, nima smisla izgubljati besed. Imata pa zasluge za moj uspeh tudi starejši brat in sestra. Večkrat – ko mama in oče zaradi službe nista mogla – sta me onadva peljala na trening. Medtem ko sem se jaz podil za žogo, sta se onadva na tribuni učila. No, vsaj poizkušala sta se učiti,« je dejal Torres, ki se z nostalgijo spominja tistih let – verjetno najbolj nemirnih v zgodovini kluba. »Doživel sem vse. Dvojni naslov prvaka, izpad v drugo ligo in ponovni vzpon. Ljudje na tribunah so jokali – enkrat od veselja, drugič od žalosti. Večkrat pa se je zgodilo tudi, da so navijači tribune zapuščali nasmejani, čeprav je Atletico izgubil,« je izjavil Torres in pojasnil ta fenomen: »Navijači Atletica so srečni že, če samo vidijo svoje ljubljence igrati. To so drugačna čustva kot pri Barceloni in Real Madridu, kjer navijače zanimajo samo rezultati. Nas, navijače Atletica, bolj od rezultatov zanimajo čustva. Radi se vsak konec tedna zabavamo. Če naša ekipa poleg tega še zmaga – toliko bolje. To je bil način razmišljanja mojega dedka, ki sem ga prevzel tudi jaz.«

Počutil se je smešno

V Torresovi karieri je bilo prelomno leto 1998, ko je Atletico Madrid zmagal na dveh pokalih Nike – tako v Španiji kot tudi v Evropi –, Fernando pa je bil pri 14 letih izbran za najboljšega evropskega nogometaša v svoji starostni kategoriji. Leto dni kasneje je podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo z Atleticom. »Takrat bi podpisal do konca življenja,« je dejal Torres, ki je nov mejnik postavil leta 2001, star 16 let. Na Portugalskem je s Španijo postal evropski kadetski prvak, najboljši strelec in najboljši posameznik turnirja. »Še nekaj mesecev pred tem nisem bil prepričan, da bom na turnirju sploh nastopil. Zaradi poškodbe golenice sem namreč izpustil celotne kvalifikacije,« je povedal Torres, čigar življenje se je takrat dokončno spremenilo. »Ko sem prišel domov v Madrid, so me ljudje na ulici začeli ustavljati in prositi za podpis. Počutil sem se tako smešno …«

V nadaljevanju so stvari potekale s svetlobno hitrostjo. Še isto sezono je El Niño (njegov vzdevek, 'otrok', op. p.) debitiral za Atletico. »Tega ne bom nikoli pozabil. V sredo sem prvič treniral s člani, v soboto sem izvedel, da bom v postavi za nedeljsko tekmo, v nedeljo pa sem že igral na domačem stadionu Vicenteja Calderona,« se 27. maja 2001 in tekme španske druge lige z ekipo Leganes spominja Torres, ki je teden dni kasneje – proti Albacenteju – dosegel tudi svoj prvi članski zadetek. Čeprav je bil začetek njegove članske kariere vrhunski, je kmalu sledilo veliko razočaranje – rdeče-beli se niso povzpeli v prvo ligo.

Naslednja sezona je bila uspešnejša, in Atleti si je prvo ligo zagotovil že nekaj tednov pred koncem sezone. Torres je bil eden izmed glavnih akterjev, in vsi so komaj čakali, da bi videli, kaj najstnik zmore med najboljšimi. Fernando je svojo prvo sezono med elito začel z dobro popotnico – z zmago na evropskem prvenstvu do 19 let na Norveškem, kjer je Španija v finalu ugnala Nemčijo, Atleticov čudežni deček pa se je spet okitil z naslovoma najboljšega strelca in igralca turnirja. V la ligi 2002/03 je na 29 tekmah dosegel zavidljivih 13 zadetkov. »Posebej pomembni sta bili zame domači tekmi proti Deportivu in Barceloni, ko sem tudi največjim nejevernim Tomažem dokazal, da sem iz pravega testa,« je dejal. V naslednji sezoni je bil še uspešnejši – na 35 tekmah je dal 19 golov, debitiral za člansko izbrano vrsto in nastopil tudi na evropskem prvenstvu. Kljub dobrim individualnim statistikam pa z dosežki na ekipni ravni ni bil zadovoljen. Atletico, katerega kapetan je postal pri 19 letih, se je uvrstil le v ''nebodigatreba'' pokal Intertoto, kjer je izpadel v finalu proti Villarrealu, Španija pa je evropsko prvenstvo leta 2004 končala že v predtekmovanju.

Podobna je bila sezona 2004/05, s to razliko, da se je reprezentančna zgodba (kvalifikacije za SP 2006) izšla srečno – Španija je v Nemčijo prišla po zmagi v dodatnih kvalifikacijah nad Slovaško. Tudi sezona 2005/06, od katere so navijači Atletica toliko pričakovali, se ni izšla po načrtih. Trener Carlos Bianchi, ki je v Južni Ameriki osvojil vse, kar se osvojiti da, v Evropi ni našel pravega recepta za uspeh, in se je moral že po nekaj mesecih, ki so jih zaznamovali predvsem slabi rezultati, nečastno posloviti. Atletico je pod vodstvom novega trenerja Pepeja Murcie začel igrati veliko bolje, toda takrat je bilo že prepozno za kak odmevnejši dosežek. Torres je upal, da bo rane zacelil na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, toda načrt se mu ni povsem izšel. Španija je izpadla v osmini finala proti kasnejšim finalistom Francozom. »Izpadli smo proti izredno dobri ekipi, ki nas je premagala zaradi neverjetnih izkušenj nekaterih posameznikov. Mi smo povrhu vsega odigrali slabo, najslabše na prvenstvu. Ne glede na to, pa mislim, da je naša mlada ekipa postavila dobre temelje za naprej,« je po vrnitvi domov optimistično izjavil Torres, ki je kljub številnim ponudbam tujih – predvsem angleških – snubcev tudi sezono 2006/07 odigral doma. Nato pa je prišel čas za selitev drugam, daleč stran od rodnega Madrida …

Denar ni igral velike vloge

Čeprav so se zanj v zadnjih letih med drugim zanimali Chelsea, Celtic, Arsenal in Manchester United, je na njegov naslov prišla le ena ''prava ponudba''. Torres je bil od trenutka, ko je izvedel, da se zanj zanima Rafael Benitez, ki ga je želel zvabiti na Anfield Road, odločen, da se pridruži Liverpoolu. »Ljudem v klubu sem rekel, naj poslušajo Benitezovo ponudbo. Liverpool je namreč klub, za katerega sem si že od nekdaj želel igrati,« je ob prihodu v Anglijo povedal Torres, ki je imel na kapetanskem traku, ki ga je nosil pri Atleticu, vtkan Liverpoolov slogan: You'll Never Walk Alone.

Fant, ki je bil v zadnjih petih sezonah pri Atleticu vedno znova najboljši strelec kluba (v času, ki ga je preživel v španski la ligi, sta več zadetkov od njega dosegla le Kamerunec Samuel Eto'o in rojak Villa), je zato, da je lahko podpisal za Liverpool, predčasno končal svoje počitnice. Potem ko je v mesto ob reki Mersey prispel 2. julija leta 2007, je že naslednji dan opravil zdravniški pregled in podpisal šestletno pogodbo. Ob tem je zanimivo, da se je bil Torres zaradi želje po odhodu v Liverpool in visoke denarne odškodnine, ki jo je angleški klub moral za nogometaša plačati Atleticu (okrog 30 milijonov evrov), pripravljen odpovedati zajetnemu kupu denarja. Torres namreč v Angliji služi manj (a še vedno 130.000 evrov na teden), kot je služil v Španiji (145.000).

Vedno nasmejanega fanta, ki je že v nekaj mesecih s svojo pojavo in zadetki prepričal navijače Liverpoola, da ni ''še en Fernando'' (Morientes, ki je v Liverpoolu povsem pogorel, op. p.), nižja pogodba prav nič ne moti. Dejal je, da je bila selitev v Liverpool zadetek v polno tako ali drugače.

»Medtem ko sem se v Madridu brez strahu lahko neomejeno gibal le po svoji hiši, je v Liverpoolu povsem drugače,« je dejal Torres in z anekdoto razložil, kaj je v Angliji drugače kot v Španiji. »Pred časom sva s soigralcem Pepejem Reino, ki mi je ogromno pomagal pri prilagajanju na nov stil življenja, večerjala v eni od lokalnih restavracij. Neka punca naju je ves čas gledala in prepričana sva bila, da bo vsak čas pristopila k najini mizi in prosila za avtogram. Toda ne – takoj ko je plačala račun, je zapustila restavracijo. Midva sva ji sledila čez kakšno uro. Na najino presenečenje naju je vsa premražena čakala pred vhodnimi vrati – z dresom in flomastrom, s katerim sva se ji potem seveda podpisala na nanj. Kaj takega v Španiji ni možno … «

Reprezentančna pot ...

Španci so se v Avstrijo in Švico uvrstili kot zmagovalci skupine F. Na 12 tekmah so dosegli devet zmag in en remi ter doživeli dva poraza, pri čemer se Torres ni pretirano izkazal, saj je na sedmih srečanjih odigral le 496 minut. Nasprotnikovega vratarja je premagal zgolj dvakrat. Španci upajo, da bo poleti bolje. Čeprav ima v Raulu, Fernandu Morientesu, Davidu Villi in še nekaterih rojakih hudo konkurenco, je El Niño glavni adut furije. Ta se je v polfinale nazadnje uvrstila leta 1984, od takrat naprej pa velja, da Španci blestijo v kvalifikacijah, kljub izjemnim posameznikom pa na velikih tekmovanjih vedno znova pogorijo.

Nič drugače ni bilo v letih 2004 in 2006. Na Portugalskem so v skupini z Rusijo (zmaga) ter kasnejšima finalistoma Grčijo (remi) in Portugalsko (poraz) osvojili 3. mesto in se poslovili že po skupinskem delu tekmovanja, medtem ko so v Nemčiji (pričakovano) brez težav prišli v nadaljevanje tekmovanja (po zmagah nad Ukrajino, Savdsko Arabijo in Tunizijo), vendar nato izpadli že v osmini finala proti Franciji. Torres je bil skupaj z Villo s po tremi zadetki najboljši strelec svoje ekipe (več kot tri je na zadnjem svetovnem prvenstvu dosegel le Nemec Miroslav Klose). Torres upa, da bo pod vznožjem Alp vse skupaj izpadlo bolje – tudi s pomočjo njegove hitrosti, kondicije, tehničnega znanja in vedno bolj smrtonosnega občutka za doseganje golov.

Komentarji

Dodaj komentar

« nazaj na Reportaže