Prva stran > Reportaže > Massimo Moratti, pragmatični razsipnež

Massimo Moratti, pragmatični razsipnež

Matej Kogoj za revijo ŠPORT

Med praznovanjem stote obletnice slovitega Interja je bilo iz marsikaterih ust slišati ime klubskega lastnika in predsednika Massima Morattija, ki je s stotinami milijonov svojega denarja dober ducat let vzdrževal eno najbolj zvezdniških moštev v evropskem nogometu. Le redki so se pri tem še hoteli spomniti, da je 62-letni mogotec pred nedavnim klub razočarano ponujal naprodaj najboljšemu ponudniku.

Ko so minuli mesec v Milanu proslavljali stoto obletnico slovitega Interja, je bil najbrž sleherni pripadnik nepregledne množice privržencev tega evropskega nogometnega velikana prepričan, da gre zgolj za uverturo v praznovanje, s katerim naj bi skupaj z nogometaši v modro-črnih dresih zaključili še eno zmagovito sezono. Med vzklikanjem vznesenih parol je bilo iz marsikaterih ust slišati ime klubskega lastnika in predsednika Massima Morattija, ki je s stotinami milijonov svojega denarja dober ducat let vzdrževal eno najbolj zvezdniških moštev v evropskem nogometu in večne sanje navijačev o prestižnih lovorikah. Le redki so se pri tem še hoteli spomniti, da je danes 62-letni naftni mogotec pred nedavnim klub, ki nikdar v svoji bogati zgodovini ni izpadel iz italijanske elitne lige, razočarano ponujal na prodaj najboljšemu ponudniku, najbolj besni navijači pa so bojkotirali domače tekme in po Milanu preganjali Interjeve nogometaše.

»Na žalost je moštvo pod težo velikih izzivov odpovedalo,« je svoje namere o prodaji enega najprestižnejših nogometnih klubov stare celine pred slabima dvema letoma utemeljil razočarani lastnik Massimo Moratti. Pri tej ugotovitvi mu po dolgem času ni mogel oporekati nihče, a so se vseeno tudi najbolj goreči nasprotniki zdrznili ob misli, kako naprej.

Niti tisti, ki se z marsikatero Morattijevo odločitvijo niso mogli strinjati in jih je žulila kronična nemoč velikega kluba, da bi vnovič posegel po vrhu italijanskega in evropskega nogometa, čislanemu poslovnežu niso mogli očitati slabih namenov ali premajhne angažiranosti. Le kako? Vsem je bilo dobro znano, da je možakar za igralske okrepitve porabil okroglih 400 milijonov evrov in s temi denarci v klub zvabil kopico zvezdnikov najvišjega svetovnega formata. Črno-modri dres so tako oblekli tudi Ronaldo, Adriano, Hernan Crespo in Juan Sebastian Veron, ob nakupu Christiana Vierija, ki je bil, preračunano v evre, vreden 48 milijonov, pa je bil celo presežen takratni svetovni rekord za najdražji prestop kateregakoli nogometaša.

Še več! Dokler ni v svet vrhunskega nogometa vstopil razvpiti Roman Abramovič, je prav Moratti veljal za največjega nogometnega razsipneža na svetu, a mu vseeno ni bilo mogoče očitati pretiranega despotstva. Ne nazadnje je le dobri dve leti prej odstopil z mesta klubskega predsednika in to vlogo prepustil Giacintu Facchettiju. Pa tudi to ni pomagalo, da bi Inter po letih jalovega zapravljanja milijonov znova vzbujal strahospoštovanje med privrženci ostalih velikih italijanskih klubov, ki jim je namesto tega vse pogosteje služil kot predmet posmeha.

Inter je ostajal v senci mestnega tekmeca Milana in zdelo se je, da ni prav nič bližje naslovu italijanskega prvaka, kot je bil leta 1995, ko ga je po nekaj sušnih letih prevzel Massimo Moratti. Sin legendarnega Angela Morattija, ki je klub vodil v zlati dobi njegovega obstoja (od 1955 do 1968), se je takrat zdel najboljša rešitev in primernejšega moža za to nalogo tudi ducat let kasneje, ko se je obdobje brez osvojenega scudetta vleklo že v 17. leto, ni bilo na vidiku. Tega se je zavedal tudi najradodarnejši privrženec Interja, zato se je odločil umiriti duhove.

»Interja nisem prevzel z namenom, da bi na čelu kluba ostal za večno, zato je prav, da premišljujem tudi o možnosti njegove prodaje,« je žogo malce umiril zafrustrirani Moratti in v opravičilo dodal: »Poskušam biti pragmatičen.«

Prav omenjena pragmatičnost je bila eden od poglavitnih razlogov, da se je v času neuspešnega naskakovanja lovorik tudi proti Morattiju - tako kot proti posameznim igralcem prvega moštva - obrnil velik del navijačev. Marsikatera kritika je zbledela že po naslednji zmagi ali dveh, nekateri očitki pa so navijačem obležali v želodcu precej dlje. Tako Morattiju še vedno zamerijo, da je preveč zlahka pustil oditi Clarencu Seedorfu in Andrei Pirlu, ki sta nato postal ena izmed ključnih členov v igralskem mozaiku mestnega tekmeca Milana in mu pomagala do njegovih zadnjih velikih uspehov. Tudi tega, da je za mnoge prehitro privolil v odhod napadalca Obafemija Martinsa in hkrati ni pripeljal primernega naslednika, mu ne štejejo v dobro, da o mnogih ne najbolj posrečenih igralskih nakupih niti ne izgubljamo besed.

Vsem tem je Moratti že pred časom dal vedeti, da se mu ne bo težko umakniti, ko se bo našel dovolj pogumen in sposoben mož, da bi stopil na njegovo mesto. »Če se bo našel kdo, ki lahko to delo opravlja bolje, kot sem ga jaz, in se mu je tudi pripravljen posvetiti, res ne vidim razloga, da bi se mu zoperstavljal,« je javno razglasil pred slabima dvema letoma. Od tedaj se takšen junak še ni našel, povrhu pa sta se temeljito spremenila tudi položaj kluba in vzdušje okoli njega.

Nagrada za potrpežljivost - tako Massima Morattija, ki je znova prevzel tudi položaj predsednika kluba, kot vseh ostalih Interjevih privržencev - pa je bila ob izbruhu največjega nezadovoljstva bližje, kot si je kdorkoli lahko obetal.

SREČA OPOTEČA

V času Morattijeve velike dileme, ali še vztrajati na poveljniškem mostu ladje, ki nikakor ne more zapluti v zmagovalne vode, se je F. C. Internazionale Milano v italijanski elitni ligi nahajal na 3. mestu, brez kakršnihkoli resnih možnosti, da bi lahko ujel vodilni Juventus. Zaostajal je tudi za mestnim tekmecem Milanom, s katerim si deli osrednji milanski stadion San Siro, pred prihajajočim mestnim derbijem pa so razočarani Interjevi navijači iz vrst ultrasov napovedovali bojkot tekme. Evropska sezona je bila že izgubljena, saj jih je v četrfinalu lige prvakov potopil španski Villareal, zato se je edino upanje za kakšno osvojeno lovoriko ponujalo v italijanskem pokalnem tekmovanju, kjer je črno-modre v finalu čakala vedno nevarna Roma.

Obeti za osvojitev druge najprestižnejše domače lovorike niso bili prav nič večji, kot so se kazali nogometašem iz večnega mesta, a je usoda Morattijevim fantom namenila precej več, kot so si sploh drznili pomisliti. Ne le da so v finalu osvojili italijanski pokal, pač pa jim je po škandaloznem razpletu največje podkupovalne afere v italijanskem nogometu za zeleno mizo pripadel tudi naslov državnih prvakov, ki si ga vse od sezone 1988/89 niso in niso mogli priboriti na nogometnih zelenicah.

NOVO VSTAJENJE

Po nepričakovano osvojeni dvojni kroni je sonce še kar naprej osvetljevalo nasmejane obraze milanskih črno-modrih. Ne le da je razplet calciopolija, kot so poimenovali veliko podkupovalno afero, za Inter nadvse ugodno ukrojil sezono 2005/06, pač pa so njegovi tekmeci tako obilno pognojili italijansko nogometno sceno, da je najdebelejši krompir tudi naslednjo sezono znova pognal prav na Interjevih zelenicah. Ker je Juventus kazensko nazadoval v nižje ligaško tekmovanje, Milan pa je prvenstvo začel s kazenskim odbitkom osmih točk, se črno-modri niso zgolj znebil dveh najbolj kakovostnih tekmecev, pač pa je iz vrst torinskih grešnikov k njim prestopil tudi švedsko-balkanski nogometni dragulj Zlatan Ibrahimović in v Morattijevo moštvo prinesel še dodatno kakovost.

Okrepljeni Inter je najprej osvojil italijanski superpokal, nato pa se je neustavljivo zagnal svojemu 15. scudettu naproti. Po zmagovitem štartu v prvenstvo, v katerem je nanizal rekordnih 17 zmag, je ohranil zagon do konca prvenstva in osvojil še svoj drugi zaporedni naslov italijanskih državnih prvakov. Pokalni naslov je sicer izgubil v finalnem obračunu, a zmagovito pot nadaljeval z osvojitvijo italijanskega superpokala.

Če je zadnjima dvema naslovoma državnih prvakov še mogoče gledati v zobe, pa se v tej sezoni Interju obeta že tretja zaporedna, a precej bolj neoporečna zmaga. V nasprotju z lansko sezono je konkurenca v boju za italijanskega prvaka tokrat neokrnjena, saj se je v elitno druščino spet vrnil Juventus, Milan pa je sezono začel z ničle. Kljub temu je Inter podobno kot v minuli sezoni hitro pobegnil tekmecem in si v boju za tretji zaporedni scudetto že pred zimskim premorom nabral občutno prednost. Ko je pred božičem v mestnem derbiju še tretjič zapored porazil Milan, je Massimo Moratti zadovoljno ugotovil, da je njegov skupek zvezdnikov končno postal ''stroj, ki deluje''. Stroj za zmage, od katerega Moratti in vsi ostali privrženci Interja pričakujejo, da bo s 16. osvojenim naslovom italijanskih prvakov počastil stoto obletnico kluba. Če jim uspe dodati še italijanski pokalni naslov, bo slavje še toliko slajše.

Žal pa Inter še vedno ni povsem konkurenčen evropski klubski eliti, kar se je vnovič izkazalo minuli mesec, ko ga je v osmini finala lige prvakov prepričljivo izločil angleški Liverpool. V velikem razočaranju je Roberto Mancini celo napovedal svoje slovo z mesta prvega trenerja. Po odločnem Morattijevem posredovanju si je trener, ki je Inter pripeljal do zadnjih dveh naslovov državnih prvakov, sicer premislil in svojo namero preklical.

»Nihče razen predsednika Morattija, naših navijačev in moštva si ne more predstavljati, kako se počutiš, ko ne dosežeš cilja, za katerega si si tako močno prizadeval,« je v čustvenem govoru povedal Mancini ter se Morattiju zahvalil za razumevanje in spodbudo. Dobro obveščeni so takrat omenjali, da naj bi bilo za Mancinijevo napoved slovesa krivo tudi Morattijevo dogovarjanje s prostim Josejem Mourinhom in ni jih bilo malo, ki menijo, da bi prav angažiranje portugalskega posebneža lahko v prihodnje prineslo odločilno prednost pri Interjevem naskoku na evropski vrh.

Do takrat pa interistom ostaja v uteho dejstvo, da Inter zmaguje in osvaja lovorike na Apeninskem polotoku, povrhu pa ob manjših denarnih vložkih v klub prihajajo igralci, ki v igralski mozaik prispevajo več, kot so pred tem od sebe dajali mnogi izmed pregrešno dragih zvezdnikov. Da se po slednjih le ne bi komu preveč kolcalo, zadnje čase nadvse uspešno skrbi predvsem Zlatan Ibrahimović, ki ob vsem zvezdniškem sijaju redno prispeva tudi velemojstrske poteze in odločilne gole za zmage ter tako postaja prava ikona novega Interja.

SOL NA RANE

Po letih jalovega zapravljanja milijonov, ko Inter nikakor ni in ni mogel poseči po tako želenih lovorikah, je zdaj napočil čas za zdravljenje starih frustracij, zato ni čudno, da se niti Moratti ne more vzdržati, da ne bi od časa do časa vtrl prgišča soli na rane privržencev Milana. »Inter je v svetu od nekdaj veljal za najprestižnejše milansko moštvo - ne le na račun lovorik, ki jih je osvojil, temveč tudi zato, ker nikoli ni imel težav s pravosodjem,« je il presidente med proslavljanjem stote obletnice kluba podrezal Berlusconijevo druščino, ki si letos ne more obetati ne italijanskega ne evropskega naslova.

Ob tem svojem naslajanju si Moratti prav nič ne pusti kratiti veselja zaradi dejstva, da je Milan še vedno pred Interjem tako po številu osvojenih naslovov italijanskih kot evropskih prvakov, niti z razvrstitvijo na Uefini lestvici najboljših evropskih nogometnih klubov, kjer se AC Milan nahaja na 1. mestu, F. C. Internazionale Milano pa 'šele' na 4. V deželi špagetov kljub vsemu še vedno največ velja zadnji scudetto in vse kaže na to, da bo ta tudi letos ostal v rokah Morattijevih fantov.

»Morda mi kdo tega ne bo verjel, vendar sem zelo vesel Interjevih uspehov, saj je Moratti v klub vložil tako veliko, da si je zaslužil povračilo.«

Silvio Berlusconi, lastnik AC Milan

»Inter je v svetu od nekdaj veljal za najprestižnejše milansko moštvo - ne le na račun lovorik, ki jih je osvojil, temveč tudi zato, ker nikoli ni imel težav s pravosodjem.«

Massimo Moratti

»Pri nakupu Interja me je vodila strast, vsa ta leta na njegovem čelu pa sem vztrajal z željo, da klub prodam po tem, ko z njim osvojimo kup trofej.«

Massimo Moratti

»Interja nisem prevzel z namenom, da bi na čelu kluba ostal za večno, zato je prav, da premišljujem tudi o možnosti njegove prodaje.«

Massimo Moratti