Natisni»Manj je več« ali ko je osvojen vrh le pika na i
Andrej Grmovšek (foto: Andrej in Tanja Grmovšek)
Pa kam sploh rineva?! Sanjam? Ali sem buden? Je res? Nočem verjeti. Res je.
Dežuje. Ne, sneži! Po šotoru lepo škreblja. Zavit v toplo spalno vrečo se še tesneje stisnem k Tanji in prav nič mi ne manjka. Če bi bil kje drugje, bi verjetno zadremal naprej. Ampak tukaj, globoko v mogočni indijski Himalaji, dan hoda od zadnje vasi, je povsem drugače. Številne skrbi in dvomi mi nikakor ne dajo mirno spati. Kaj bova sedaj? Pred nama naj bi bili trije tedni plezanja v veličastnih stenah nad dolino Miyar, a še preden sva sploh prispela pod njihovo vznožje, že gre vse narobe!
Včeraj sva z domačinoma opravila prvi dan dostopa. Najina nova prijatelja sedaj vedrita v bližnji pastirski ''kočuri'' – v drobno kupolo zloženem kamenju –, kjer spita brez spalnih vreč, v bornih oblačilih. Že včeraj sta povedala, da se bosta ob prvem snegu obrnila nazaj proti svojemu dolinskemu domu. Konja, ki nosita slabih sto kilogramov najine opreme in hrane, drgetata in glasno rezgetata. Pa ne da bova ostala brez nosačev in konj dan hoda od najinega predvidenega baznega tabora. In to v že skoraj zimskem vremenu. Pa kam sploh rineva?! Oba bencinska kuhalnika, ki ju premoreva, sta že ob kuhanju včerajšnje večerje napovedala težave. To, da indijski kerozin verjetno ni najbolj čisto kurivo, sva sicer pričakovala. Zato sva na odpravo ob siceršnji ekstremno asketski opremi vzela celo dva gorilnika. A to, da bosta že prvi dan nehala delati in da bova morala nabirati jakove iztrebke, jih zlagati v goreče piramide in si tako pripravljati toplo hrano, je hujše kot najbolj črn scenarij. V današnjem mrzlem jutru bomo torej o prijetnem vročem čaju lahko samo sanjali. Pripravni iztrebki ''himalajskih krav'' mokri in vlažni žal ne gorijo! Pa zakaj sva že prišla sem? Zaradi plezanja!? O tem niti slučajno ne razmišljam. Ob minimalni opremi, ki jo imava, bo že preprosto preživetje v tem ostrem okolju več kot dovolj naporno!
Minimalistična odprava – formula za prave avanture ali pravi alpinizem?
Za mano je že več kot deset alpinističnih odprav, takšnih in drugačnih, na različne ''najlepše'' in ''najbolj divje'' kraje našega planeta, in prav vse so bile lepe. Če pa moram med njimi izbrati tiste, ki mi pomenijo največ, bom zagotovo izbral najbolj minimalistične, najbolj preproste. S čim manj sodobne tehnične navlake, brez logistične podpore in oskrbe turističnih agencij ter s čim bolj preprostimi transportnimi sredstvi se da iz potovanja dobiti zares globoka doživetja, nepričakovane avanture in trajna življenjska spoznanja. Na ta način vzpostaviš z domačini tesnejše stike, in veliko globlje spoznaš njihovo življenje, kulturo in vrednote. Tako potovanje postane več kot premikanje po globusu, postane raziskovanje drugih krajev, ljudi in lastnega jaza.
Za alpinizem, plezanje na gore, velja prav enako. Ob izdatni tehnični pomoči, moštvenih taktikah in ''buldožerskih'' pristopih se danes da preplezati prav vse. Če pa želiš v alpinizmu prava doživetja in hkrati nekaj športno-avanturističnega duha, je zame pravi le ''minimalistični'' pristop. Ko se mogočnih sten in gor lotiš v ''skromni'' navezi dveh ali celo sam, z minimalno opremo, se zares približaš surovi gorski naravi. Brez v steno predhodno pritrjenih vrvi, vmesnih taborov ter depojev hrane in opreme postane plezanje ''pravičen spopad'' z goro, predvsem pa samim seboj. Danes alpinizem brez številnih etičnih omejitev ni več pravi izziv.
Vse to so razlogi, da je bila najina letošnja odprava, pa tudi plezanje na vrhove, povsem v slogu ''manj je več''. A ko gre vse narobe, ko ugotavljaš, zakaj je ''manj'' mnogo zahtevnejše, bolj nepredvidljivo, in moraš za rešitve problemov vložiti vse svoje sile in sposobnosti, takrat nikakor ni lahko!
Korklum Gou – Vrh okno
Po štirih urah in dobrih petsto višinskih metrih mukotrpne nočne hoje po strmem gruščnatem žlebu sva končno prisopihala do začetka najbolj izstopajočega raza v gorah nad dolino Miyar. Že dan po prihodu v bazni tabor sva ob prvem lepem vremenu in pogledu na gore vedela, da morava to linijo preplezati. Več kot kilometer dolg pravilen raz se je zaključeval s prestreljenim vrhom – spektakularnim oknom. Česa podobnega kljub številnim izletom in potovanjem po gorah vsega sveta še nisva videla. Ko so naju pozdravili prvi sončni žarki, sva začela plezati. Nizala sva vrvne dolžine eno za drugo, mnogo pa sva plezala tudi simultano, torej vzporedno, brez zamudnega ustavljanja na varovališčih. Plezalne težave večinoma niso bile pretirane, saj je bila skala fenomenalno razčlenjena. Če nama zaradi višine prek pet tisoč metrov ne bi primanjkovalo kisika, bi bilo plezanje čisti užitek! Le z najnujnejšo plezalno opremo in nekaj tekočine sva bila lahka in zato zelo hitra. Po štirih urah je bilo za nama že več kot pol kilometra preplezanega grebena. Okno pod vrhom, za katerega sva bila prepričana, da na njem še ni stala človeška noga, je bilo vse večje in večje. Potem pa naenkrat neljubo presenečenje! Na skalnem roglju sredi grebena sem priplezal mimo že nekoliko zbledele pomožne vrvice, ki je očitno nekomu služila za sestop z gore. Pa kako je to mogoče? Večina vrhov nad dolino Miyar naj bi bila še povsem deviška, v dolini je do sedaj plezalo le nekaj alpinističnih odprav in nikjer nisva zasledila, da bi se kdo spopadel z ''najinim'' vrhom.
Izziv in čar plezanja na še neosvojene vrhove sta za naju eni od pomembnih sestavin alpinizma. Pri takšnih vzponih so tvoje sposobnosti in iznajdljivost še toliko bolj na preizkušnji, pri vzponu nimaš predhodnih informacij, pa tudi nobene ''infrastrukture'', kot so na primer klini in pomožne vrvi predhodnih plezalcev. Kar malce razočarana in jezna sva nadaljevala plezanje. Zgodaj popoldne sva se spopadla še z zadnjimi tridesetimi metri grozljivo krušljive in naložene skale. Plezanje je bilo podobno hoji po jajcih, en sam nepreviden gib bi bil dovolj, da bi se izruval kak ogromen sklani blok in z veliko verjetnostjo presekal najini vrvi ali celo zbil drugega v navezi. Na srečo sva brez neljubih prigod premagala še to zadnjo oviro. Nekoliko kasneje sva z v zrak dvignjenimi rokami stala na oboku ogromnega skalnega okna, ki je tvorilo vrh ''najine'' gore.
Ob pogledu navzdol po dolini me je nehote prešinil spomin na vse težave, ki sva jih morala premagati, da sedaj zmagoslavno stojiva na vrhu. Od zapletov in nevšečnosti, ki so naju spremljali že na dostopu pod gore, do boleče glave in zadihanih pljuč ob dostopih, plezalnih težav ter vse do neverjetno krušljive zadnje vrvne dolžine pod vrhom. A kot sem se že tolikokrat prepričal, potem ko je vse za tabo, si še toliko bolj odločen, da je manj pravzaprav več! Osvojen vrh pa je le pika na i celotne odprave!
Veselje zaradi uspešnega vzpona je bilo še toliko večje, saj na vrhu nisva našla sledi predhodnih plezalcev. Očitno je strašljivo krušljiv skalni pas enkrat že uspešno ubranil vrh pred osvajalci! Po prihodu domov in dodatnem preverjanju se je najina slutnja potrdila. Kot nesporna prvopristopnika sva vrh poimenovala Korklum Gou – Vrh okno.
Pobeg pred zimo
Dan kasneje sva se po številnih spustih ob vrvi in bivaku na sestopu le vrnila v najin šotorček v dolini. Skoraj kot da bi se vrnila domov. Zavetje najinega baznega tabora se nama je zdelo skoraj pravi luksuz. Na za silo usposobljenem gorilniku sva si lahko skuhala toplo hrano in pijačo. Naslednjih pet dni dežja in snega sva lahko prevedrila v najinem šotorčku in pastirski ''kočuri'' ob njem. Zdelo se nama je, da bi lahko tako preživela še mesece. A le zdelo. Kmalu bi nama pošli hrana in kurivo, predvsem pa se je v gorah že kopičil jesenski sneg, ki je redno belil tudi najino dolino. Z opremo, ki sva jo imela, nikakor ne bi mogla kljubovati himalajski zimi. Iz podobnih razlogov je vsakega bolj ali manj dolgotrajnega civilizacijskega odklopa pač enkrat konec. Opravila sva še nekaj lepih vzponov v deviških stenah in vrhovih, potem pa je bilo treba nazaj. Pravzaprav sva morala prav pobegniti. Snežni zameti na visokih cestnih prelazih so že zgovorno nakazovali, da bo ta del Himalaje kmalu za več kot pol leta povsem odrezan od preostalega sveta.
Najina odprava v ozko športnem vidiku ni bila tako uspešna, kot sva si želela. Zaradi že skoraj zimskih temperatur in obilice svežega snega vzponi na najvišje in najzanimivejše vrhove niso bili smiselni. Vsaj ne na način, kakršnega zagovarjava. A domov sva se vračala povsem zadovoljna in polna. Za nekaj tednov sva se lahko izklopila ter izživela najino potrebo po avanturi, spoznavanju drugih krajev in celostni preizkušnji v kruti gorski naravi. Le vračanje nazaj v naš vsakdan je bilo znova težavno. Odpravarski vrednostni sistem ''manj je več'' je namreč sila neprijetno zamenjati za moto naše potrošniške družbe ''največ je premalo''.
V dolini Miyar sva septembra 2007 Tanja in Andrej Grmovšek preplezala smeri:
- Toro Ridge (V+, 300 m, 450 m dolžine); Toro Peak (cca 4850 m); prvenstvena smer;
- Shangrila Ridge (VII, R, 600 m, 900 m dolžine); Korklum Gou (cca 5600 m); prvenstvena smer, prvi pristop na vrh;
-Trident Ridge (VII/VII+, 500 m, 1000 m dolžine; Premsingh Peak (cca 5200 m); prvenstvena smer, prvi pristop na vrh;
- Lufoo Lam (VII+, 350 m, 400 m dolžine); David's 62 Nose (cca 4950 m); prvenstvena smer.
Več informacij na: www.grmoclimb.net.
Prispevek je bil objavljen v decembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
