NatisniMadagaskar: Vrnitev na rdeči otok
Benjamin Flander za Revijo Šport
Svetovni prvak Rok Flander se je med poletnimi pripravami vrnil na kraj zločina …
Po izjemni lanski sezoni ni bilo nobenega dvoma. Z Rokom sva se strinjala, da kaže poletni del priprav tudi letos opraviti daleč od avstrijskih ledenikov – vnovič na Madagaskarju! Spomini na »odisejado 06« so bili še zelo živi! Vzdušje v ekipi je bilo izjemno, akcija na vodi in kopnem tako rekoč neprekinjeno na vrhuncu, vtisi nepozabni! Rok je na valovih močno napredoval. Tudi mentalno je postal močnejši. Čutil sem, da je pred njim sezona, ki bi utegnila biti odločilna in prelomna. In res je bila! Naslov svetovnega prvaka, prva zmaga v svetovnem pokalu in mesto na zmagovalnem odru v skupni razvrstitvi! Več kot dovolj argumentov za vrnitev na kraj zločina, na »veliki rdeči otok« Indijskega oceana, ki je ob prvem srečanju v vsakem od nas pustil globok pečat …
Postanek na Mavriciju
Bivanje na Madagaskarju je bilo letos precej bolj spokojno kot lani. Ekipo soborcev na valovih je zamenjala mirnejša zasedba, v kateri sta bila poleg naju le še Rokovo dekle Marijana in dober prijatelj Miha. V nasprotju s kalvarijo, ki smo jo preživljali lani, je letos dokaj naporno potovanje minilo brez težav. Lanskih astronomskih osem evrov za presežen kilogram opreme so pri LTU-ju letos zreducirali na znosen poltretji evro. Najprej smo se za tri dni ustavili na Mavriciju. Napoved vetra ni bila spodbudna. Vetroslovci se tokrat na naše razočaranje niso zmotili. Lokalna termika je bila prešibka, da bi lahko z Rokom izkusila popoln val, ki je na tem otoku stalnica. Rok in Miha sta dneve namenila trdemu kondicijskemu treningu. Ta segment vadbe je Rok tokrat tehnološko dovršil z GPS-napravo GARMIN, prek katere je bil ves čas v stiku s kondicijskim trenerjem v Sloveniji. Marijana na Mavriciju še ni bila. Ni me presenetilo, da jo je otok neštetih koralnih grebenov že prvi dan povsem očaral. Sam sem se posvetil branju in pisanju. Oktobra me je na kriminološki konferenci čakal referat o Nietzscheju. Ponovno srečanje z Ropsenom je bilo nadvse veselo. Možakar je lokalni veljak (»local mafia guy«) v manjšem naselju nedaleč od spota. Nazdravili smo, kot se spodobi – s steklenico belega ruma. Ropsen je odličen šaljivec, ki ne mara polovičarstva. Ni želel pustiti dvoma: »To the bottom, my friend!« Tudi tokrat nas ni razočaral – priskrbel nam je odličen »flat« po ceni za »prijatelje«f. Z Ropsenom sem uredil vse potrebno za počitnice z ženo in triletnim sinom, ki sem jih načrtoval ob povratku z Madagaskarja. Tudi Rok, Miha in Marijana so se odločili, da se nam pridružijo zadnji teden pred vrnitvijo v domovino. »One Eye«, eden najbolj slavnih, najboljših in najnevarnejših spotov sveta, za nobeno ceno ni smel ostati nedotaknjen …
Bližnjica in »beli prašek«
Z Rokom sva razmišljala o možnosti, da bi preizkusila orjaške valove na jugu Madagaskarja, v okolici mesta Fort Duphen. Načrt sva naposled zamrznila. Prevladalo je mnenje, da se odpravimo na preizkušeno območje – na sever. Vendar niti slučajno ne tako, kot smo to storili lani, ko se je pot iz Antananariva do Antsiranane (Diego Suarez) na severu sprevrgla v pravo kalvarijo! S približno tisoč kilometrov dolgo potjo (od tega je bila skoraj polovica kolovoza) smo se dva dneva in dve noči borili z dotrajanim, do kraja natrpanim kombijem (imeli smo okoli 500 kilogramov surferske opreme), ki je za nameček ves čas kuhal! Niti pomisliti nismo upali, kaj bi bilo, če bi po dveh dneh mukotrpnega »cjazenja« sredi »pustinje« kombi dokončno »crknil«. Dva dneva čakanja na novega in nato, če bi šlo po sreči, še en dan vožnje … Ne, hvala! Pot je resnično spominjala na križev pot! Kljub temu da smo lahko en dan (pravzaprav eno noč) ostali v prestolnici – t. i. kulturni šok je bil, kar se mene tiče, petkrat večji od pričakovanega – in celo kljub precej radikalni akciji v zloglasni diskoteki La caveau (priporočil jo je – kdo drug kot – Ropsen!), repriza potovanja s kombijem za nobeno ceno ni prišla v poštev. Celo dejstvo, da smo ob poti lahko občudovali dih jemajoče prizore, ki smo jih dotlej videli v dokumentarcih o Afriki, nas ni prepričalo … Zaradi vsega tega smo tokrat potovanje na sever zastavili po bližnjici. Po pristanku v Antananarivu naj bi z manjšim letalom takoj nadaljevali pot na sever. Povsem gladko pa tudi tokrat ni šlo! Letalo je zamujalo. Ko smo pristali v Tani, nam je do odhoda letala v Diego ostalo pičlih deset minut (tokrat je vse, kot zakleto, teklo po predvidenih terminih, kar za Madagaskar sicer ni ravno običajno). Misija nemogoče! Po pričakovanju nikjer ni bilo nikogar, ki bi govoril angleško, naša francoščina pa je preslaba, da bi lahko uslužbencem na letališču hitro in učinkovito pojasnili naš problem. Medtem ko smo mi trije čakali na prtljago in opremo, je Rok krenil proti drugi strani letališča, kjer letala vzletajo. Načrt je bil jasen. Za vsako ceno ustaviti letalo! Dan ali dva v Tani je bilo zadnje, kar smo želeli. Na mejni kontroli se je pri pregledu Rokove osebne prtljage skoraj usodno zataknilo. Zaradi stalnih težav s presežkom kilogramov pri opremi je imel v osebni prtljagi tri večje pločevinke energijskega napitka v prašku. Beli prašek! Roka so obkrožili možje postave in se debelo spogledovali. Poldrugi kilogram »belega praška« bi bil lahko kaj drugega kot surovina za pijačo ... Na letališču je nastala panika … do odhoda našega letala pa še šest minut … Rok se je zaman trudil pojasniti, da je »samo športnik« … Vse skupaj se je izteklo dobro. Skozi kontrolo se je uspelo prebiti meni in še sam ne vem, kako sem naposled vendarle ustavil naše letalo … Čez slabi dve uri smo pristali v Diegu!
Diego Suarez
Diego je fenomenalno mestece z enkratnim vzdušjem! Ponuja idealno kombinacijo avtohtonega, prvinsko malgaškega »way of lifa« in ravno pravo mero infrastrukture, da še tako pustolovski zahodnjak zadovolji svoje civilizacijske potrebe (internet, pošta, banka, apoteka itd.). V mestu s 85.000 prebivalci je asfaltiranih le nekaj glavnih ulic. Najbolj živahno je – na tržnici, kjer skromni, a ponosni domačini ne pristajajo na barantanje. V centru mesta je nekaj stavb zgrajenih v kolonialnem slogu (izstopa stavba Grand Hotela), nekatera (uradna) poslopja kažejo na ostanke socializma, obrobje mesta pa je tipično barakarsko. Ljudje, preprosti, skromni in praviloma zelo prijazni do tujcev, živijo v sila bornih domovanjih brez tekoče vode in elektrike. Na periferiji sem ter tja naletiš tudi na kakšno razkošno vilo, ki je praviloma v lasti Francozov. Mesto je v primerjavi z lanskim letom v infrastrukturnem smislu precej napredovalo. Rekel bi, da je tudi mestni utrip postal bistveno hitrejši, kot je bil še lani … Pozneje smo opazili, da se je tudi nočno življenje od lani še nekoliko okrepilo …
Spet na Sakalavi
Greg se je izkazal! Čeravno mu Rok ni omenil, da potrebujemo prevoz, nas je na letališču, ki spominja na »železniško postajo« v Medvodah, v nepopisni gneči čakal možakar, ki nam je priskrbel prevoz do Sakalave. Kljub temu nam ni ušlo, da so cene taksija od lani zaradi inflacije rahlo poskočile. Taksiji (in njihovi šoferji) so v Diegu sploh posebna zgodba – gre za tisočero rumenih »katrc«, večinoma zrelih za avtomobilsko deponijo, se pa sem ter tja najde tudi kakšna »sfrizirana« s spojlerji, sedežnimi preoblekami, dišečo smrekico in drugimi podobnimi dodatki. Primerno »sfrizirani« so kakopak tudi nekateri šoferji – raybanke so obvezna garderoba. Glavni taksist v mestu je »prezident«. Naš človek. Vsi v Diegu vedo, kdo je »prezident«. Kadar smo zvečer v mestu, se nas s svojimi ljudmi drži kot klop. Tokrat je za prevoz, kot rečeno, poskrbel kar Greg. Greg je Francoz z imidžem »truck-driverja«. Moja generacija (roj. 1972). Magistriral je iz politologije, in to v ZDA. Nato je v Parizu spravil v pogon podjetje. Po dveh letih je posel prodal in se odpravil na Madagaskar. Na idilični obali Sakalave, slabo uro vožnje iz Diega, je postavil »lodge«. Gre za manjši nastanitveni objekt, ki vključuje restavracijo in kakšnih deset preprostih bungalovov. Srečanje po letu dni je bilo vsem v veliko zadovoljstvo. Drug drugemu smo, kot kaže, zlezli pod kožo. Tudi ponovno snidenje z Adrianom, Francozom (»rasta man«), ki na Sakalavi vodi windsurf/kitesurf šolo, je bilo prijetno. Spomin na skupno »akcijo« v Diegu zadnji dan pred našim lanskim odhodom je bil še živ. Greg je čez »poletje« zamenjal celoten personal z izjemo Dereka. Pohvalil se je, da ima kuharja profesionalca in dekleta z juga Madagaskarja, kjer so baje bolj delavni. Greg Malgašem, ki so zaposleni v njegovem lodgu, vliva strahospoštovanje. To se v teh krajih spodobi za patrona. Zapustil je dekle (njegova interpretacija zadeve), brezhibno lepotico iz bližnje vasice, vrnila pa se je njegova nekdanja žena (!?), s katero ima petletno temnopolto hči – pravo maskoto Sakalave. Greg je bil sicer prvič poročen za časa življenja v »civilizaciji« – iz tistega zakona ima desetletnega svetlopoltega sina Nataneia, ki živi z mamo na afriški celini. K očetu je nekaj dni po našem prihodu prišel na počitnice. Greg je seveda windsurfer. Ponavadi vozi pol »kvadrata« večje jadro od ostalih. Rad pove, da je »big guy«. Za surferja je res nekoliko močnejše postave, svoje pa doda tudi njegov imidž »truck-driverja«.
Spot
Gregov lodge je lociran na samem spotu, ob obali lagune, ki je zelo primerna za začetnike. Na koncu lagune je manjši koralni greben s solidnim wind-swellom. Na spotu v zimskih mesecih piha konstanten veter z močjo med 20 in 40 vozlov. Občasno je veter tako močan, da je jadranje praktično nemogoče. Navadno je val visok med 2 in 2,5 metra, ob trajnejšem močnejšem vetru pa do največ 4 metre. Spot je izjemno varen in bolj primeren za trening skokov kot jahanje valov. Prva dva tedna sva bila z Rokom na vodi sama, občasno pa se nama je pridružil »Sakalava team« na čelu z Adrianom in seveda Gregom.
Mer d'Emerude
Pozneje se je lodge skoraj povsem napolnil. Njegovi stanovalci so bili z našo izjemo in tremi Italijani vsi po vrsti Francozi. »Francoska« družba nam že tradicionalno zelo ustreza. Večinoma pustolovci. Prišla sta tudi dva odlična surferja s francoske obale na Atlantiku. Čista radikalca in dobri duši. Konkurenca na valovih je bila več kot dobrodošla! Mi štirje smo medtem v Diegu »rentali« napol razpadlo »katrco«. Na streho brez prtljažnika smo natovorili opremo in krenili proti Ramenni, idilični vasici, ki je od Sakalave oddaljena kakšno uro vožnje. Richarda, ki je prvi vaški »biznisman«, ni bilo treba iskati. On je našel nas. Lesen čoln z jamborom in jadrom, kot se za Afriko spodobi, je bil pripravljen. Naložili smo opremo in s posadko neustrašnih navigatorjev (mladih fantov iz Ramenne) odpluli proti otoku Mer d'Emerude. To je tipičen rajski otok. Sinja morska modrina, zlata mivka, neskončno sonce in ravno pravšnja temperatura zraka (28 stopinj Celzija). Za nameček ekipa »črncev« pred tvojimi očmi najprej nalovi, nato pa še pripravi okusne morske sadeže in poskrbi za capirino … Z Rokom sva od spota veliko pričakovala in ni naju razočaral. Veter je po pričakovanju pihal zelo močno, kakih 40 vozlov. Od daleč reef ni bil videti nič posebnega, zato je bilo veselje toliko večje, ko sva na vodi ugotovila, da so 3-, 4-metrskih valovi v nasprotju s tistimi na Sakalavi povsem gladki in ravno prav hitri, da ne »perejo« preveč, da so, skratka, skoraj idealni! Jadrala sva sama, družbo so nama (k sreči) delale samo orjaške želve. Idilo je nekoliko kazilo dejstvo, da bi, če bi kdo zlomil kakšen kos opreme, zabredel v resne težave. Ob tako močnem vetru in toku ter dokaj visokem swellu bi bilo na koncu sveta reševanje nemogoče. To je bila po Čilu leta 2003 ena najinih najbolj katarzičnih izkušenj …
Počitnice
Po vrnitvi na Sakalavo sem se poslovil od Grega in njegove ekipe ter se odpravil nazaj na Mavricij. Rok, Miha in Marijana so še teden dni ostali na Sakalavi. Načrt, da v enem dnevu prispem na otok sladkornega trsa, prespim na letališču in zjutraj padem v objem ženi in sinu, je klavrno propadel. Ko smo na letališču v Diegu sedli na letalo, je bil let zaradi tehničnih težav odpovedan. »Še dobro,« sem pomisli, v tretjem svetu te stvari niso hec. Dobra volja je minila, ko sem se soočil z dejstvom, da bo treba prenočiti v Diegu, da je let iz Tane na Mavricij izgubljen, da ni jasno, kdaj bomo iz Diega sploh odleteli, da imam dobrih 50 kilogramov opreme … Vse skupaj je bilo videti obupno! Ko se stvari zapletejo, šele zares opaziš, da si v tretjem svetu, daleč od civilizacije … Na srečo pa se je vse skupaj tudi tokrat srečno razpletlo. Na odpovedanem letu so bili tudi trije italijanski windsurferji s Sakalave. Neapeljčan Renato je v nepopisni gneči obupanih Francozov (mnogim je propadel let iz Tane v Pariz) od predstavnice Air Madagascarja izposloval nastanitev v neki vili, ki je v lasti Italijana. »Benjamin, now you will see what is good food!« Ni se motil. Smola z odpovedanim letalom se je izkazala za srečo v nesreči. Špageti, tortelini in ravioli so bili »primo piato«, o vsem, kar je sledilo pozno v noč, pa ob kakšni drugi priložnosti … Naslednji dan sem vendarle najprej odletel v Tano in nato po neverjetno srečnem naključju (eno uro po pristanku je bil odhod letala za Mavricij, čeravno so mi na »Air Madagascarju« v Diegu zatrdili, da je »prvi naslednji let« šele čez dva dni!) pozno ponoči prispel v Le Morne. Še dobro, da je Ropsen poskrbel za ženo in sina … Bil je že skrajni čas za počitnice!
One Eye
Ko so se na Mavricij vrnili tudi Rok, Miha in Marijana, sva z Rokom nameravala poravnati račune z One Eyem. Pogled na gromozansko steno, ki se na reefu kakih 400 metrov od obale izjemno hitro in nepravilno lomi na korale, ti vzame sapo. Tok je zelo močan in skrajno nepredvidljiv. Če izgubiš opremo, te ne opere v laguno. Tok te ne pusti iz vala ali pa te odnese na odprto. Tistega dne so bile razmere na meji »radikale«. Na One Eyu sta bila samo dva junaka. Rok ni okleval niti za trenutek, sam pa sem ocenil, da kaže počakati na bolj umirjene razmere v naslednjih dneh. Dogovorila sva se, da bom spremljal vsak njegov manever in po potrebi storil, kar je treba, če bi se zapletlo. Začel je tipajoče, kmalu pa se je na hiter val in »down-the-line« jadranje po valu privadil ter začel voziti, kot je treba. Po kakšni uri zelo dobrega jadranja sta se prej omenjena jadralca vrnila v laguno. Rok je v valu ostal sam. Očitno se je na zahtevne razmere že dobro privadil, saj je vozil čedalje bolj pogumno. Stvar se je nato močno zapletla. Enega od valov je ujel zelo nizko. Očitno prenizko. Pred sestopom z vala je nato pri polni hitrosti padel. Kot zakleto je ravno takrat prišel ubijalski niz 3-, 4-metrskih valov in ga povsem uničil! Z obale ga nismo več videli niti z daljnogledom. Opreme, ki jo je odneslo, tudi ne. Fantje iz Mistralovega centra so na mojo intervencijo hitro reagirali. Reševanje z One Eya je zanje že rutina … Tudi ta pustolovščina se je iztekla srečno. Roka in opremo so izvlekli iz valov. Na One Eyu je spet jadral že naslednji dan …
Več o Madagaskarju ...
Madagaskar, »veliki rdeči otok«, je za Grenlandijo, Novo Gvinejo in Borneom četrti največji otok na svetu. Razdeljen je na 6 avtonomnih provinc, ki se nadalje delijo v regije. Vseh regij je 22. Glavno mesto Madagaskarja je Antananarivo (Tana) z 1.392.000 prebivalci. Madagaskar je razmeroma redko poseljen, najgosteje v vzhodnem delu osrednjega višavja in ponekod na obalnih ravninah. Hitra rast prebivalstva povzroča priseljevanje v mesta, kjer velik del priseljencev živi v barakarskih naseljih. Prebivalci so Malgaši (96 %) malajskega rodu, deloma pomešani s črnskimi priseljenci s celine. Delijo se na 18 etničnih skupin, med katerimi ni velikih kulturnih in jezikovnih razlik. Otok je bil nenaseljen do prihoda malezijskih pomorščakov pred 1500 leti. Ob dejstvu, da je v bližini Afrike – zibelke človeštva – je bil poseljen dokaj pozno. Še bolj nenavadno je, da prvi priseljenci niso prišli iz Afrike, pač pa iz Indonezije. Prvi Evropejci na Madagaskarju so bili Portugalci v 16. stoletju, v 17. stoletju pa je otok postal trgovsko pomemben za Francijo. Kraljica Ranavalona I. (1828–61) je leta 1841 izgnala vse Evropejce, ki so se vrnili šele po njeni smrti, nato pa je na otoku postopoma prevladal francoski vpliv. Od sredine 18. do sredine 19. stoletja je bil pogosto tarča piratskih napadov. Francoska kolonialna nadoblast je trajala vse do popolne osamosvojitve in neodvisnosti 26. 6. 1960. Od takrat do danes je bil Madagaskar politično nemiren otok. Leta 1972 so izbruhnile velike demonstracije proti profrancosko usmerjenemu predsedniku Tsiranani. Leta 1975 je z državnim udarom fregatni kapitan Didier Ratsiraka uvedel vojaško diktaturo in vzpostavil socialistično vladavino. Izvedli so obsežno nacionalizacijo kmetijstva in se močno navezali na Sovjetsko zvezo in njene zaveznice. Leta 1991 so državo zajeli množični nemiri in demonstracije proti Ratsiraki. Na referendumu leta 1992 so sprejeli novo ustavo, na predsedniških volitvah pa je Ratsirako premagal opozicijski voditelj Albert Zafy. Opozicija je zmagala tudi na parlamentarnih volitvah, na naslednjih predsedniških volitvah in parlamentarnih volitvah leta 1996/97 pa je spet zmagala nekdanja garnitura na čelu z Ratsirako. Državo so še naprej pretresali politični nemiri. Zaradi tesnega izida na predsedniških volitvah, na katerih je Marc Ravalomanana premagal Ratsirako, je skoraj prišlo do državljanske vojne, vendar je moral Ratsiraka na pritisk zahodnih držav državo zapustiti in julija 2002 oditi v izgnanstvo.
Madagaskar se je pred 160 milijoni let ločil od Gondvane in s seboj odnesel živa bitja, ki so za vedno izgubila stik s celino. Med potniki, ki so se vkrcali na ladjo, izstopajo lemurji, nedvomno najbolj prepoznavni endemiti Madagaskarja. Na rdečem otoku živijo tudi številne druge edinstvene živalske in rastlinske vrste. Tu ima, denimo, svoj življenjski prostor več kot polovica vseh vrst kameleonov. Med rastlinami je najbolj prepoznavna palma Ravaneala madagasceriensis – v njenih listih se nahaja pitna voda, zato jo domačini imenujejo »popotnikova palma«. Izolacija otoka ni vplivala samo na živali in rastline, temveč tudi na kulturo. Malgaši veliko dajo na tradicijo. Zemljo dojemajo kot last svojih prednikov. Verjamejo, da predniki, ki se jih spominjajo, niso umrli, temveč odšli. Starešine vaških tradicionalnih skupnosti se ob vsakem pomembnejšem dogodku ob pitju toake (beli rum) posvetujejo s predniki. Če prispete v vas, se morate obvezno najprej oglasiti pri poglavarju, ki se posvetuje s predniki. Po daljšem obredu boste dobili dovoljenje za bivanje v vasi. Če bi se požvižgali na ta običaj, utegnejo Malgaši misliti, da ste prišli s slabimi nameni (zato, da bi otrokom iztrgali srce). V pestri »komunikaciji« Malgašev s preminulimi posebej izstopa običaj famadihana. V nekaterih plemenih ohranjajo tradicijo dvojnega pogreba. Ko v prvotnem (začasnem) grobu ostanejo samo še kosti, jih izkopljejo in premestijo, ker verjamejo, da se morajo svetle kosti osvoboditi vlažnega in umazanega mesa. Ta običaj vključuje za zahodnjaka precej nenavadne rituale. Nekatera plemena vsakih nekaj let odkopljejo kosti ter jih nato ob vsesplošnem veseljačenju in popivanju odevajo v rjuhe. Za Malgaše je sramotno, da npr. na zahodu najbližje zakopljemo, nato pa zanje ne »skrbimo« več. Pogreb je zanje šele začetek skrbi za prednike.
Madagaskar je ena najrevnejših držav na svetu, z BDP-jem, ki znaša pičlih 230 ameriških zelencev na glavo prebivalca. Dežela se sooča s hudo prebivalstveno, gospodarsko in okoljsko krizo. 70 % prebivalstva živi pod uradno mejo revščine. Ljudje se zaradi lakote selijo v mesta, kjer pa se soočijo s še večjo bedo. Glavno mesto Madagaskarja je nasičeno z brezdomci, sirotami, ljudmi, ki nimajo ničesar. Večina živi v lopah iz lesa in lepenk, ki so nagnetene ob cestah in vodnih kanalih. Brezposelnost je ogromna, korupcija se razrašča po domala vseh državnih ustanovah. Infrastrukture ni oz. – kolikor jo je ostalo iz kolonialnih časov – propada. Pri oživljanju gospodarstva sodelujeta IMF in Svetovna banka. Leta 2002 so Madagaskarju odpisali polovico zunanjega dolga. Številni Malgaši verjamejo, da so za slabo stanje v državi krivi predvsem kolonizatorji Francozi (v 60-ih letih se je Madagaskar osamosvojil izpod kolonialne oblasti). Zdi se, da so težave, ki pestijo to izjemno deželo, vendarle globlje narave. Največji problem je gotovo nezadržno naraščanje prebivalstva. Pred tremi desetletji je na otoku živelo 8 milijonov ljudi, danes jih je dvakrat več. Večina prebivalstva (4/5) živi na podeželju in se ukvarja s poljedelstvom. Kljub temu je problem lakote čedalje večji. Na Madagaskarju je globoko zakoreninjena tradicija krčenja gozdov (tavy), ki je potrebno za pridobivanje riževih nasadov. Ta tradicija je postala resna grožnja za življenje Madagaskarja. Tla postajajo čedalje bolj izčrpana. Zemlja brez umetnega gnojenja že po treh letih postane povsem nerodovitna. Zaradi te »tradicije« so od 15. stoletja dalje izumrle številne živalske vrste, med ostalim nilski konj, slonovska ptič, 17 vrst lemurjev, močno se je skrčil pragozd, velika večina prebivalcev pa se spopada z lakoto. Otoku grozi opustošenje. Posledice tega so najbolj vidne na osrednji planoti, kjer lahko opazimo obsežna območja, na katerih je ostala le še izsušena rdeča zemlja. Od tod ime, ki so ga Madagaskarju nadeli Francozi: Le Grand Ile Rouge, veliki rdeči otok. Če iz vesolja pogledate na Zemljo, vam bojda najprej pade v oči rdeči otok, ki leži na jugovzhodni strani Afrike. Kljub vsemu je Madagaskar čudovita in izjemna dežela, v katero se bom vedno znova z veseljem vrnil …
Edini slovenski nominiranec za Nobelovo nagrado za mir
V Sloveniji Madagaskar pogosto povezujejo s patrom Pedrom Opeko, ki je leta 1989 v glavnem mestu Madagaskarja Antananarivu ponudil pomoč tisočem ljudem, ki so živeli v skrajni bedi na mestnem odlagališču smeti. Leta 1990 je ustanovil združenje Akamasoa (Dobri prijatelji). S pomočjo malgaških prostovoljcev je začel graditi vasi, ki so jih poimenovali mesta upanja. Združenje Akamasoa si predvsem prizadeva za materialno in moralno pomoč najbolj revnim, da pridejo do dostojnega stanovanja in si ustvarijo pogoje za človeka vredno življenje. Pedro Opeka je edini Slovenec, ki je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir.
Prispevek je bil objavljen v novembrski številki revije Šport.
FOTOGRAFIJE: Miha Štrukelj, Roman Tramt
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
