NatisniKralj borbe na nogah
Luka Maselj za revijo Šport
Ko so v 12. stoletju našega štetja južnokitajska plemena izdavljala svoje zadnje bojne krike v jugovzhodni Aziji, se je iz pepela in ruševin tajskih staroselcev ter viharja priseljencev dvignila nova umetnost vojskovanja, ki je kmalu prevzela prestol in krono v dvoboju na majhnih razdaljah, ko sablje in sulice niso bile več učinkovite. Ta fenomen, rojen iz krvavih in neusmiljenih bitk, se imenuje Muay Thai (tajski boks).
V stoletjih, ki so sledila, je tajski boks postal cenjena borilna veščina ne le na Tajskem in v Aziji, ampak kar po celem svetu. V Sloveniji se je intenzivneje začel razvijati po letu 1996, ko je Iztok Vorkapić skupaj še z nekaterimi zanesenjaki v Novem mestu ustanovil prvi slovenski klub – THAI BOXING KLUB SCORPION –, ki uspešno deluje še danes. »Oče se je tajskega boksa naučil pri hrvaški K-1 legendi Branku Cikatiću. Leta 1997 je uspešno opravil še mednarodni seminar in dobil licenco za sodnika in trenerja tajskega boksa,« je povedal Mirko Vorkapić, Iztokov sin in eden od najboljših slovenskih tajskih boksarjev ta hip.
Ne gre za sovraštvo, ampak za dokazovanje
»Tajski boks je vojaška borilna veščina, prenesena v ring. Dolgo časa so bile borbe utemeljene zgolj na časti. Odkar pa so v začetku 20. stoletju na Tajsko prišli Angleži – države jim sicer nikoli ni uspelo podjarmiti v političnem smislu –, je tajski boks postal tudi šport v evropskem pomenu besede. Z ringom, rokavicami, gledalci in vsem ostalim, kar spada zraven,« je razložil Vorkapić in dodal, da je skrivnost zmage v tajskem boksu v tem, da moraš znati svojega nasprotnika tudi prelisičiti. »Ni dovolj, da imaš zgolj surovo moč. Nasprotnika moraš znati prehiteti, ga presenetiti in vedeti, kdaj ga udariti na katero mesto,« je dejal Mirko, ki goji do na videz krutega športa izredno spoštovanje. »Pri tajskem boksu ne gre za sovraštvo, ampak za dokazovanje samemu sebi. Znana je legenda o tajskem kralju, ki je v Burmi – Burmanci so nekoč v zgodovini Tajce zasužnjili – za svobodo svojega naroda premagal kar dvanajst burmanskih šampionov.«
Tajski boks velja za kralja borbe na nogah (angl. stand-up fighting). V ringu je dovoljeno skorajda vse. »Razen udarci v genitalije in udarci z glavo. Se pa slednji dogajajo, saj je zaradi bližnjih kontaktov borcev to nemogoče popolnoma odpraviti. Sodniki so tisti, ki na koncu odločijo, ali je do udarca z glavo prišlo namerno ali nenamerno,« je povedal Vorkapić in razkril, da so med vsemi borilnimi veščinami prav udarci pri tajskem boksu najmočnejši. »Strokovnjaki so primerjali udarce v raznoraznih borilnih veščinah in prišli do spoznanja, da je najmočnejši udarec tisti, ki ga borec zada nasprotniku s kolenom pri tajskem boksu,« je moč udarcev pokomentiral borec, ki je pri zgolj 20 letih postal medcelinski prvak v prestižni federaciji WBC. Naslov je nekaj mesecev kasneje izgubil, odločen pa je, da ga bo kmalu spet dobil nazaj.
Dokler se boriš, si delavec, vojak
Mirkova velika želja je tudi, da bi se lahko dokazal pred tajskim kraljem, ki še danes velja za poosebitev tajskega boksa. Vorkapić si je z zmago na evropskem kvalifikacijskem S-1 turnirju, ki je bil na sporedu novembra leta 2006 v Ljubljani, to čast enkrat že priboril, toda nesreča – zlom roke že v prvem boju prej omenjenega turnirja – mu je preprečila odhod v Bangkok. »Vsako leto se za kraljev rojstni dan zberejo najboljši borci z vsega sveta. Gre za ogromen dogodek, ki pritegne več sto tisoč ljudi,« je pojasnil Vorkapić. Njegov cilj je tudi nastop na kultnem stadionu Lumpini, ki je bil zgrajen v dvajsetih letih 20. stoletja in velja za meko tajskega boksa: »Kdor pride tja, je vrhunski tajski boksar. Tam se borijo borci, ki imajo za seboj že dvesto do petsto dvobojev in številne naslove. Tisti, ki jim to uspe, so izredno cenjeni, konec koncev pa tudi dobro plačani.« Nekoliko presenetljivo je sicer dejstvo, da na Tajskem tajski boksarji resnično spoštovanje začnejo uživati šele, ko obesijo boksarske rokavice na klin – torej, ko končajo svojo kariero. »Dokler se boriš, si v vlogi delavca, vojaka. Ko končaš kariero in postaneš trener ali kak drug funkcionar, se povzpneš po hierarhiji,« je pojasnil Mirko, ki šport uspešno usklajuje z izobraževanjem – obiskuje namreč ljubljansko fakulteto za družbene vede.
»Poškodbe so del realnosti, zato ni dobro vsega staviti na šport. Bi pa rad poudaril, da tajski boks ni prav nič bolj nevaren kot vsi ostali vrhunski športi – recimo smučanje ali nogomet, kjer je statistično več resnih poškodb kot pri tajskem boksu. Resda prejmeš veliko udarcev, toda na to si pripravljen. Najbolj pogoste so poškodbe arkade, nosu, zapestij, občasno tudi zlomi rok in izpahi ramen. Ob udarcih z nogo znajo nastradati križne vezi v kolenu,« je dejal Vorkapić, ki se počasi vrača v tekmovalni ritem po zlomu kosti v dlani, ki ga je za več kot leto dni oddaljil od ringov. »Škoda. Dogovorjen sem bil, da se v letu 2007 preizkusim na Japonskem, a je zaradi moje poškodbe vse skupaj padlo v vodo. Upam, da bom imel zdaj mir s poškodbami in da bo leto 2008 moje leto. Prvo borbo po poškodbi načrtujem za februar. Željan sem dokazovanja. Rad bi bil najboljši na svetu,« smelih idej ni želel skriti Vorkapić, ki mu ljudje, s katerimi se vsakodnevno druži, ne bi pripisali, da je ''pretepač''. Prej nasprotno. »Sem športnik in dokazujem se v ringu,« je pojasnil.
Kdaj tudi na olimpijskih igrah?
Po dobrih desetih letih boja za preživetje se zdi, da se v prihodnosti slovenskemu tajskemu boksu obetajo lepši časi. »Slovenska zveza tajskega boksa bo predvidoma na novembrski seji sprejeta med članice Olimpijskega komiteja Slovenije, kar pomeni, da bo za svoje delovanje v prihodnje dobila tudi nekaj državnih sredstev. Doslej smo si vse poti na tekmovanja, kjer smo uspešno zastopali državo Slovenijo, morali – ob pomoči sponzorjev – plačati sami,« je dejal Vorkapić in poudaril pomembnost nedavne pridružitve tajskega boksa mednarodni družini olimpijski športov: »Tajski boks je s tem le še korak stran od tega, da postane olimpijska disciplina. Je pa še prezgodaj govoriti o tem, na katerih olimpijskih igrah bo prisoten prvič.«
Pred tem bodo leta 2010 ognjeni krst prestale igre borilnih veščin, ki jih bo podprl Mednarodni olimpijski komiteje. Na njih bodo v prihodnje vsaka štiri leta nastopili najboljši posamezniki iz vseh borilnih veščin, ki so članice mednarodne olimpijske družine športov (boks, judo, karate, kickboxing, rokoborba, taekwondo, tajski boks …). »Uspehi slovenskih borcev ne bi smeli izostati,« je prepričan Vorkapić. Bo tudi on eden od slovenskih junakov?
Prispevek je bil objavljen v decembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
