NatisniKavtičnik in Karabatić: Pozor! Mladi zebri v galopu
Rok Ficko, Luka Maselj
Vid Kavtičnik in Nikola Karabatić. Mladca rokometnega kluba THW Kiel, mladca za prihodnost rokometa. Soigralca in prijatelja. Že kot najstnika sta si na pleča naložila križ profesionalizma. Nista ga snela in danes, pravita, živita pravljico. Živita »rokometno ligo NBA« in osvajata rokometne vrhove. Z dobro voljo, delom, odločnostjo in nepopustljivostjo. Z nogami na tleh in z nasmeškom na obrazu. Vrhunska športnika, vrhunski osebi.
Rokomet je vajin življenjski stil. Spremlja vaju na vsakem koraku. Sta ga kdaj nasičena?
Nikola: Ne, nikakor. Biti profesionalni rokometaš je bila moja želja od devetega leta starosti. Od nekdaj sem si želel igrati za najboljši klub in reprezentanco. Z vpoklicem v francosko izbrano vrsto in s prihodom v Kiel so se mi sanje uresničile. Bundesliga je nekaj zares posebnega. Tekme si ogleda tudi do 25.000 ljudi. Pravi rokometni NBA. Imamo super ekipo, vzdušje je odlično, tako da v svojem delu res uživam.
Vid: Pridružujem se Nikolovemu mnenju. Sva zelo dobra prijatelja in se v veliko stvareh strinjava. (Smeh.) Utrujajoča znajo biti potovanja. Praktično ves čas smo na poti, in to človeka zelo utruja.
Kaj je torej lepota tega športa? Kaj ga naredi v primerjavi z ostalimi športi posebnega?
Nikola: Gre za zelo hitro igro z veliko kontakta. Rokomet je zelo atraktivna igra, saj gledalci vidijo veliko golov.
Vid: Tako je. Lepota tega športa je v tem, da gre za hitro igro, kjer gledalcem na zadetek ni treba čakati dlje časa, kot na primer pri nogometu.
Sta zaradi profesionalnega športa v ''navadnem'' življenju za kaj prikrajšana?
Nikola: Mogoče včasih pogrešam malo zabave. (Smeh.)
Vid: (Smeh.) Večino časa je urnik zapolnjen s tekmami, tako da časa za zabavo praktično ni. Mogoče bi rad okusil študentski stil življenja. S profesionalnim športom sva oba začela že zelo zgodaj, zato pristnega študentskega življenja nikoli nisva doživela.
Tega najbrž ne obžalujeta?
Vid: Ne, nikakor. Dosegla sva nekatere stvari, ki jih ostali ljudje bržkone ne bodo nikdar. Nikola je bil, denimo, evropski prvak, kar ne uspe kar vsakemu na tem planetu. Tudi če bi imel možnost, svojega življenja ne bi spreminjal za nič na svetu. S športnim profesionalizmom živim svoje sanje.
Kakšni so bili občutki, ko sta podpisala pogodbo s Kielom in sta zapustila svoje domače okolje, prijatelje?
Vid: Stil življenja ljudi je v Nemčiji povsem drugačen kot v Sloveniji. Doma ti vsi govorijo, češ, pojdi igrat v tujino, tam se boš šele srečal z grenkobo profesionalnega športa. Na koncu se je izkazalo povsem drugače. Ekipa me je odlično sprejela, z Nikolo sva se veliko, pravzaprav ves čas, družila in prvo leto je hitro minilo. Jezika smo se vsi novinci naučili dokaj dobro – jezikovne bariere ni več. Odhod v Kiel se je nedvomno izkazal za pravilno odločitev.
Nikola: V Franciji sem svoj dom zapustil že pri petnajstih, ko sem odšel v rokometni internat, a nisem odpotoval daleč, zato posebnih težav nisem imel. Tudi ko sem igral za Montpellier, sem ohranil večino stikov iz domačega okolja. Selitev v Nemčijo pa je bila povsem druga pesem. Ob prihodu v Kiel nisem govoril nemško, zato sem se malo bal, kako se bom znašel. Prvič sem služil denar kot rokometni profesionalec v tujini, kjer ljudje od tujih okrepitev vedno veliko pričakujejo. Pritisk je bil temu primerno velik. Sčasoma sem se naučil nemškega jezika, veliko so mi pomagali tudi soigralci in trener Noka (Zvonimir Serdarušić, op. p.), in na koncu se je moja bojazen izkazala za nepotrebno.
Veliko govorita o pritisku. Kako se soočata z njim?
Nikola: Zaradi napornega ritma tekem, ko lahko odigraš tudi po dva derbija na teden, je pritisk velik. V soboto, denimo, premagaš Magdeburg, in občutki so odlični. Pridobiš samozavest, in vse je veliko lažje. Kmalu pa se zaveš, da te v sredo že čaka nova težka tekma, in pritisk se vrne. In to se ponavlja. Je kot neki cikličen proces. Ni lahko. Lansko leto je bilo res noro. Igrali smo državno prvenstvo, ligo prvakov, celo vrsto pokalov in še svetovno prvenstvo. V finalu lige prvakov smo se srečali s Flensburgom, proti kateremu enostavno nismo smeli izgubiti.
Vid: Flensburg velja za našega največjega rivala, zato s(m)o si vsi zelo želeli zmage. Pritisk na nas, igralce, je bil strašanski. Igrali smo v močno okrnjeni zasedbi, a na koncu vendarle zmagali, zato je bilo vse še toliko slajše. Komaj smo že čakali, da se vse skupaj konča. V takih primerih se je treba potruditi po najboljših močeh in se osredotočiti na svoje naloge. Če daš vse od sebe, kar se na igrišču nedvomno opazi, ti nihče nima kaj očitati.
Imata kakšen poseben način sproščanja?
Nikola: V klubu imamo na voljo uporabo savne, bazenov, fitnesa ... Po velikih naporih sta relaksacija in regeneracija zelo pomembni. Imamo tudi klubske maserje, ki nam pri tem pomagajo. Rada igrava videoigrice, ogledava pa si tudi kakšen dober film v kinu.
Vse življenje vaju učijo igranja rokometa. Vaju je kdo učil, kako ravnati v času poškodb? Oba sta že imela resnejše težave z njimi …
Nikola: Čas poškodbe je verjetno najtežji čas profesionalnega športnika. S tribune gledaš soigralce, kako igrajo, sam pa si na tribuni. Počutiš se nekoliko zapostavljenega. Rad bi jim pomagal, pa ne moreš. Najhuje je, ko moraš povsem mirovati. Ravno pred kratkim sem imel resneje poškodovano ramo in nisem smel ''migati''. Bilo je zelo neprijetno, a je zdaj – ko že lahko tečem in tudi sodelujem pri treningih – zopet bolje. Pri poškodbah nam svetujejo zdravniki in fizioterapevti.
Vid: Najbolj pomembno je, da ti motivacija med rehabilitacijo ne pade. Tvoja naloga je, da se čim bolj osredotočiš na delo, ki ti ga predpišejo zdravniki. Z Nikolo imava srečo, saj nama v ''kriznih'' trenutkih ob strani stojita družini. Si razumel, kaj sem povedal, Nikola?
Nikola: Da, skoraj. (Smeh.)
Kako komentirata tezo, da je partnersko življenje s profesionalnim športnikom izjemno zahtevno?
Vid: Partnerski odnos s profesionalnim športnikom je specifičen, saj smo veliko zdoma. Puncam na potovanjih ni lahko, saj potujejo zgolj v podporo svojim fantom. Same nič ne zaslužijo. Ni jim lahko, zato jih je treba v težkih trenutkih tudi razumeti.
Kako pa bi primerjala francosko in nemško ter slovensko in nemško rokometno ligo?
Nikola: Temelj francoskega rokometa je obramba. Akcije izhajajo iz defenzivnih nalog, zato se igralci med seboj ''tepejo''. Nočem reči, da je obramba v Bundesligi nepomembna, a se igralci še pet minut po prejetem goli ne držijo za glavo. Seveda malo karikiram. Nemška liga je nedvomno na višji kakovostni ravni kot francoska, o čemer ne nazadnje govori večje število najboljših rokometašev v Nemčiji.
Vid: Primerjava slovenske in nemške lige je težka, saj je – kot je dejal že Nikola – kakovost rokometa na povsem drugi ravni. Stil igre je drugačen. V Nemčiji je izvajanje hitrega centra (čim hitrejše izvajanje akcije na sredini igrišča po prejetem zadetku, op. p.) primernega pomena.
Aleš Pajovič je v medijih po prihodu v Kiel dejal, da se pred njegovo prvo tekmo v Bundesligi niste pretirano ukvarjali z obrambno taktiko.
Nikola: Mogoče je ni povsem razumel. (Smeh.) Šalo na stran. Ko je Pajo prišel, se je vse zgodilo zelo hitro. Opravil je le en trening, zato časa za filozofiranje ni bilo. Odigral je odlično tekmo, zato mu gredo vse pohvale. Seveda je obramba v Nemčiji pomembna, ampak svoje odtehta tudi napad. Igra je zelo dinamična. Prejeti gol je treba pozabiti in v napadu popraviti svojo napako. Tak rokomet je privlačen tudi za gledalce, saj na tekmi pade veliko število zadetkov.
Kdaj sta vedela, da želita postati profesionalca?
Nikola: Rokomet je v moji krvi, saj ga je igral že moj oče, ki je bil vratar. Večkrat me je odpeljal na kako tekmo in me zanj navdušil. Po neki tekmi me je vprašal, ali se mi igra dopade. Dejal sem, da ja, vendar igralci igrajo slabo. Vprašal me je, kaj vendar govorim, saj sem ravnokar spremljal tekmo prve francoske lige. Rekel sem mu, da nameravam biti jaz boljši. Star sem bil devet let.
Vid: Zelo zgodaj sem vedel, da želim postati profesionalni športnik. Nisem sicer vedel, v katerem športu, saj sem kot mladenič treniral tudi atletiko, tenis, košarko in rokomet. V tenisu sem bil drugi Joe McEnroe. (Smeh.) Individualni športi so mi sčasoma postali nekoliko dolgočasni. Na koncu je ostalo pri rokometu. V Velenju, kjer sem treniral, je namreč šport številka ena.
Koliko vam je ukvarjanje z drugimi športi pomagalo pri rokometu?
Vid: Nedvomno je pripomoglo k boljši koordinaciji.
Kje se vidita čez deset let?
Nikola: Po končani karieri si bom nedvomno privoščil malo počitka in uživancije. Saj veste, ''Hawaii wave surfing'' in podobno. (Smeh.) Razmišljam tudi o odprtju kakšne kavarne ali gostinskega lokala. Nameravam se odpraviti v Montpellier, na katerega me vežejo lepi spomini.
Vid: Zaposlil se bom. (Smeh.) Časa za razmislek je še dovolj, smo še mladi. Naju z Nikolo čaka še približno deset let rokometa. Nato pa bomo videli. Najprej si bom vzel čas, da obiščem nekatere kraje. Na primer Ljubljano, Portorož, Split, Dubrovnik, Montpellier ...
Rokomet je izjemno grob šport. Kaj menita o uvedbi videonadzora igre?
Nikola: Menim, da je rokomet tako groba igra, da je uvedba videonadzora skoraj obvezna. Ravno pred kratkim sva z Vidom spremljala svetovno prvenstvo v ragbiju, kjer se sodniki poslužujejo videoposnetkov, na podlagi katerih lažje sprejemajo svoje odločitve. Menim, da je to prav, saj v športu obstaja tudi veliko ''umazanih'' igralcev, ki nimajo tehničnega znanja in so v ekipi zgolj zaradi surove moči. Taki igralci igrajo grobo, pogosto tudi umazano. Prav moja zadnja poškodba je posledica take igre. Z videonadzorom bi se kanilo to spremeniti, saj bi grobijani vedeli, da posnetkom ne morejo uiti, in bi ustavili svoje konje.
Kaj je ključ do uspeha Kiela?
Nikola: Kiel ima res vrhunsko igralsko zasedbo. Odlično je tudi vzdušje v ekipi. Igralci smo med seboj prijatelji, in to se vidi tudi na igrišču. Na domačih tekmah gledalci pripravijo super ambient, v katerem je užitek igrati. Celo mesto živi za rokomet.
Vid: Imamo tudi odličnega trenerja. Organizacija kluba je vrhunska, skratka, vse poteka tako, kot mora. Nam, igralcem, se zato ni treba ubadati s postranskimi zadevami in se lahko popolnoma osredotočimo na rokomet.
Zakaj sta se odločila za Kiel? Ponudbe so najbrž deževale tudi od drugod …
Vid: Po dobrih predstavah na evropskem prvenstvu v Sloveniji leta 2004 so do mene pristopili iz vodstva Kiela. V svoje vrste so me zvabili z vizijo o sestavi mlade ekipe, ki bi lahko skupaj igrala več let. Še pred mano sta pogodbo podpisala tudi Nikola in Kim Andersson, ki sta moja vrstnika. Tudi zaradi tega je bila odločitev enostavnejša. Ponudili so mi dobre pogoje, in zagrabil sem priložnost.
Nikola: Po odhodu iz Montpellierja sem si želel najti klub, v katerem bi lahko v svoji igri napredoval. Kiel mi je to nedvomno lahko ponudil. Veliko mi je pri mojem prihodu pomagal tudi trener Noka, saj pred prihodom v Nemčijo jezika nisem govoril. On govori srbsko tako kot jaz, zato mi je bilo veliko lažje. Že prej sta bila v klubu velika igralca Stefan Lövgren in Henning Fritz, pa tudi drugi. Kdo si ne bi želel igrati v družbi največjih?
Šport je posel. Dokler bodo v športu velike vsote denarja, bo prisoten doping.
Vid: V rokometu zaenkrat dopinga še nisem zasledil, menim, da se ga poslužujejo predvsem v individualnih športih, kjer je v ospredju vzdržljivost in športniki sami odločajo o rezultatih. Pri kolektivnih športih je to težko. Seveda lahko pomaga, ampak mislim, da ne v dovolj veliki meri, da bi se ga splačalo posluževati. Sicer pa s tem nimam izkušenj, zato ne morem soditi. Res pa je, da so v športu v igri velike vsote denarja in nekateri športniki so pripravljeni za polne žepe poseči po marsičem.
Ko smo že pri denarju, menita, da so športniki dovolj, preveč ali ravno prav plačani?
Nikola: V rokometu premalo, v nogometu preveč. Vendar je nogomet zgodba zase, saj ga spremlja mnogo več ljudi. Bolj je šport popularen, več denarja se v njem vrti. Saj veste, televizijske pravice, sponzorji, prodaja kart ...
Na ravni katere nemške nogometne lige so plače rokometašev Bundeslige?
Vid: Nogometaši prve nemške lige imajo v primerjavi z nami 10- do 20-krat višje plače. Zanimivo je, da ima nogometni klub Kiel, ki nastopa v četrti nemški ligi, skoraj enak proračun kot naš rokometni klub, kljub temu da mesto živi za rokomet.
Nikola, rojeni ste v Srbiji, natančneje v Nišu, vendar že dolgo ne živite več tam. Ste še vezani na ta kraj?
Nikola: Na Niš me vežejo lepi spomini, vendar ga nisem obiskal že šest let. Mesto je rojstni kraj moje matere, oče – po rodu je Hrvat – pa je v njem igral rokomet. Tam sta se tudi spoznala. V Nišu sem živel do šestega leta, nato smo se preselili v Francijo, kjer je moj oče našel novega delodajalca. Sam se imam za Francoza, a se dobro zavedam, od kod so moje korenine. V Nišu imam sorodnike, s katerimi se poredko videvamo, zato smo turnir »EHF pokal zmagovalcev 2007« v Celju izkoristili za krajše družinsko srečanje. Obiskala sta me teta in stric.
Ste kdaj razmišljali, da bi igrali za srbsko ali hrvaško reprezentanco?
Nikola: Ne, nikoli. Praktično celo življenje sem preživel v Franciji, rokomet sem začel igrati v Franciji, tudi francoski jezik mi je bližje kot srbsko-hrvaški, zato je bila moja želja vedno francoska reprezentanca.
Vid, znano je, da ste z očetom pogosto trenirali tudi po treningu v klubu. Koliko zaslug ima on, da ste zdaj na vrhu?
Vid: Vpliv staršev na dosego vrhunskih športnih dosežkov je zelo pomemben. Pomembno je, da imaš nekoga, ki te spodbuja, nekoga, ki ve, kaj je zate dobro. So tudi izjeme, ki jim je uspelo zgolj na podlagi samoiniciative, vendar so to res izjeme. Moji starši – ne le oče, tudi mama – so mi vedno stali ob strani in me podpirali. Obema gredo velike zasluge, da sem sedaj tu, kjer sem. Pomembno vlogo so odigrali tudi trenerji, pa seveda kopica drugih dejavnikov, ki so se med seboj dobro poklopili.
Je očetova želja o sinu kot profesionalnem športniku kdaj prevladala nad sinovo željo o običajnem zemljanu?
Vid: Ne, nikoli. Nikoli me ni silil v šport. Rekel bi, da me je želel od njega nekoliko distancirati, saj ni želel, da bi bil na koncu razočaran. Vedno me je prej spodbujal, da bi ubral srednjo – amatersko – pot, po kateri bi lahko opravljal tudi šolo. Mene je vedno vleklo v profesionalne vode in s pomočjo trdne volje mi je uspelo zaživeti pravljico.
Intervju je bil objavljen v novembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
