Spoštovani obiskovalci!

Spletna stran revijasport.com je trenutno v prenavljanju.

V želji po zagotavljanju najkakovostnejših vsebin vas preusmerjamo na partnersko spletno stran Sport-TV.si.

Hvala za razumevanje!

Ekipa spletnega portala revijasport.com

info[at]revijasport.com

Povečaj pisavo   Pomanjšaj pisavo

Natisni Natisni
Prva stran > Reportaže > Intervju: Dare Vršič

Intervju: Dare Vršič

Primož Gider

Poškodovani slovenski reprezentant Dare Vršič, doma iz Segovec pri Apačah, je doslej zbral pet nastopov v izbrani vrsti in dosegel dva zadetka. Trenutno okreva po težji poškodbi desne noge, še ta teden pa ga v Bukarešti čaka lažji operativni poseg in odstranitev enega izmed šestih vijakov. Nato se za nekaj dni vrača v domovino, potem pa nadaljuje svojo pot na okrevanje v Bologno. Na dan odhoda v Bukarešto smo ga ujeli v Lenartu in z njim opravili daljši intervju.

Klikni za povečavo Klikni za povečavo Klikni za povečavo Klikni za povečavo Klikni za povečavo Klikni za povečavo

Dare, namesto na reprezentančni zbor potujete na nadaljnje zdravljenje. Občutki verjetno niso prijetni, a če se še enkrat vrneva na tisti tragičen 22. september... Kaj se je pravzaprav zgodilo?

V tekmi državnega prvenstva smo izgubljali 0:2 in tekla je 65. minuta. Dobil sem žogo v prostor, ki ji nisem bil kos, tako da sem pustil žogo nasprotniku, da jo izbije. Po katastrofalnem naključju sem dobil desno stojno nogo med obe nogi gostujočega branilca in z bolečino na tleh obležal na igrišču. V začetku je bilo grozno, bal sem se kako hudo je, noga je takoj otekla. Verjetno sem v tistih trenutkih zdravnika sto krat vprašal kako hudo je z nogo, a nisem dočakal odgovora. No, kasneje se je izkazalo, da gre za enkratni zlom mečnice. Pri operaciji je sicer zdravnik videl, da je nekoliko bolj zakomplicirano kot je bilo videti na sliki, vendar je operacija super uspela. Kakšne takšne poškodbe v življenju še nisem imel. Seveda so bile kakšne manjše poškodbe, kaj takega pa še ne in gre za moj sploh prvi zlom.

Kaj je pravzaprav vse v nogi?

Kot sem povedal v prvih intervjujih po operaciji, so mi povedali, da je močno poškodovan tudi gleženj in hvala bogu se to ni izkazalo za resnično. V gležnju ni nič železa, nad gležnjem pa je vijak, ki je nastavljen verjetno zato, da noge ne bi preveč gibal. Ob zlomu mečnice so mi vstavili pet vijakov, ki jih veže ena ploščica. Na operativnem posegu mi bodo zdaj ta vijak, ki drži gleženj, odstranili, tako da bo možna čim boljša rehabilitacija, ostali material pa bo po zdravnikovih besedah ostal v nogi najmanj do junija ali celo do decembra. S tem lahko namreč brez problema igram in celo bolje je, da se nebi poškodba hitro ponovila, saj je noga na ta način močnejša.


Kako daleč in kako poteka okrevanje?

Pred tremi tedni sem bil v Bukarešti na pregledu, kjer me je pregledal moj zdravnik in povedal, da okrevanje poteka perfektno. Ravno danes (sreda, op.a.) se znova odpravljam v Bukarešto, kjer bom še ta teden opravil manjšo operacijo. Enega izmed vijakov (nad gležnjem) mi bo zdravnik odstranil, po tej operaciji pa bi lahko že začel stopati na nogo. Slab teden dni po operaciji nato verjetno znova ostajam doma, da se rana zaceli, nato pa se odpravljam na rehabilitacijo v Bologno, kjer imajo za to enega najboljših centrov v Evropi.


Kdaj pričnete s prvimi lažjimi treningi?

Sam točno ne vem kako poteka ta rehabilitacija. Zagotovo bom po operaciji še nekaj dni na berglah, nato pa jih bom počasi začel opuščati. Na igrišča se zagotovo vračam januarja. Če bi sezona trajala kot recimo v Angliji, kjer traja cel čas, bi tudi zdravnik malo tvegal. Tako pa se zdaj nikamor ne mudi. Poškodba naj se pozdravi sto odstotno, da bom lahko brez težav nadaljeval s kariero.


V svoji odsotnosti ste verjetno spremljali tudi reprezentanco?

Seveda, mimo tega ne gre. Z nekaterimi reprezentanti smo tudi pogosto na vezi. Upam, da bom prihodnji teden v Sloveniji in si bom lahko zadnjo tekmo v Celju ogledal v živo in z reprezentanti kakšno besedo izmenjal tudi takrat. V času po operaciji sem se dvakrat slišal tudi s selektorjem Kekom, pa tudi z njegovimi sodelavci iz strokovnega štaba. Vsi so mi namenili vzpodbudne besede, tako da mi je tudi s tega vidika precej lažje. Kaj moremo, poškodba se je zgodila. Pravim pač, da je lahko tudi to za nekaj dobrega.


Napoved pred tekmo z Bolgarijo?

Mislim, da so možnosti enakovredne. Prepričan sem, da bo selektor nekoliko spremenil taktiko v primerjavi s tekmo z Albanijo in da bo srečanje bolj živahno. Osebno bi igro postavil bolj napadalno, pa četudi izgubimo, saj to ne bi bilo tragično. Gledalci bi videli, da so imeli igralci željo po zmagi in po takem scenariju ne vidim razloga da bi tekmo izgubili. Konec koncev, izgubiti nimamo ničesar, zaradi skupin in statusa pri žrebu za naslednje kvalifikacije pa lahko veliko pridobimo.


Ko boste zdravi boste znova zraven... Reprezentanca je mlada, fantje se zelo dobro poznate tudi iz mlade reprezentance, kjer ste še nedolgo nazaj igrali skupaj in bili tudi precej uspešni. Ekipa je prav gotovo perspektivna, do kam pa mislite, da lahko sežete v prihodnosti?

Jaz sem prepričan, da bomo mi šli skupaj spet na kakšno evropsko ali svetovno prvenstvo. Seveda, rabimo nekaj sreče in prepričan sem, da bomo že v naslednjih kvalifikacijah znova konkurenčni za mesta, ki peljejo na velika tekmovanja. Smo prava »klapa«, dobro se razumemo, nimamo konfliktov. V prejšnjih tekmah, ko so bili zraven še nekateri starejši, je bilo očitno, da nekaj ne štima. Nekateri se med sabo pač niso gledali najlepše. Tako pa ne gre, saj nato ne štima tudi na igrišču in še kje, za uresničitev ciljev in za odmevne rezultate pa mora »štimati« prav vse.


Doslej ste zbrali za reprezentanco 5 nastopov in dva zadetka, kar je odlična statistika, priložnost za prvi nastop pa ste dobili šele pod taktirko selektorja Matjaža Keka. Prejšnji selektor Branko Oblak je v svojem obdobju dal priložnost za nastop mnogim mladim, vi pa te priložnosti pod njegovim vodstvom niste dočakali. Igre so bile dobre, javnost je nekako že pričakovala vpoklic, vendar pa se ni zgodilo nič. Kakšna je bila ta zgodba morda na drugi strani?

Z Brankom Oblakom sem se prvič srečal v mladi reprezentanci, kar je bilo nekaj mesecev prej, kot je prevzel vodenje A reprezentance. In že takrat, ko se mi zdi, da sem bil v celjskem Publikumu eden glavnih igralcev, v mladi reprezentanci nisem dobil preveč priložnosti. Mislim, da sem igral na dveh tekmah pod njegovim vodstvom vsega skupaj nekje pol ure in jasno, da nisem bil preveč zadovoljen. Že takrat se nisva prav lepo gledala in od prvega treninga mi nekaj ni bilo simpatičnega. Kasneje sem slišal od mojega managerja Hodžiča še to, da naj bi imel jaz z Oblakom celo nek konflikt, kar naj bi bil razlog mojega nevpoklica. Temu sem se lahko le smejal.


Če se sedaj dotakneva tudi vaših delodajalcev. Igrate v romunski Politehnici, ki je trenutno v romunskem prvenstvu na odličnem četrtem mestu. Se ob poškodbi in okrevanju oglasijo kaj tudi romunski delodajalci? Kaj pravijo?

Precej smo na vezi. Lastnik me pokliče vsakih pet dni, prav tako trener, s katerim se slišiva po vsaki tekmi. Praktično vsakodnevno sva na vezi tudi z Dejanom Rusičem. Tudi mene zanima kakšno je stanje v ekipi in on poskrbi, da sem o tem dobro informiran.


Rusič se je znašel odlično v Politehnici...

Res je, ta stil igre mu ugaja. Veliko se igra na dolge žoge, igralci so nivo ali celo dva kvalitetnejši kot na Slovaškem.


Kakšen pa je sicer slog igranja v Romuniji?

Igra teče hitreje, igralci so hitrejši, igralec nima veliko prostora in zato je težje igrati. Tudi meni je bilo v začetku precej težko. Na začetku mislim, da sem igral 9-10 tekem, od tega 5-6 v prvi postavi in bilo mi je izredno težko igrati, saj je češki trener Dušan Uhrin ml., od mene zahteval, da ogromno pretečem, in se »tepem« na igrišču. V zadnjih dveh tekmah sem mu končno le nekako uspel dopovedati, da ne morem teči vseh 90 minut, saj potem svojega ne morem dati v napadu. Počasi je to tudi sam uvidel, to je sprejel, tako da je bilo v zadnjih dveh tekmah precej bolje. Žal je nato prišla ta težka poškodba in spomladi bo treba začeti znova.


Kako se drugače počutite v Romuniji?

Temišvar je lepo mesto, skorajda ob meji, urejeno in povsem drugačno od Bukarešte, kjer je vse na kupu, gneča, skratka neverjetno. Imam svoj avto, v stanovanju pa živiva s punco Katjo, ki pa je žal zaradi naših karanten velikokrat sama. Klub redno izpolnjuje svoje obveznosti, do igralcev so izredno korektni. Sam recimo dobivam premije tudi v času poškodbe. Prve tri tekme sem dobil 100 odstotkov, zdaj po 75, tako da se ne morem pritoževati. Ligaško tekmovanje je kar naporno. Vsa gostovanja potekajo skorajda z letalom, saj so najbližja gostovanja oddaljena tudi po 300 km. Izjema je le lokalni derbi s klubom UT Arad, ki je oddaljen le dobrih 40 km. To je za navijače pravi derbi. Če se le spomnim, kaj vse so nam ob našem prihodu v avtobus metali gostujoči navijači...


Kako dolgo še imate pogodbo...?

Pogodba me sicer veže še dve leti in pol z možnostjo podaljšanja za dve leti. A najprej gledam v najbližjo prihodnost in upam, da se bom zdaj lahko dobro pripravil na nadaljevanje sezone. S treningi bom pričel že nekaj tednov prej, da mišica pride na prejšnjo velikost, saj se je »list« na desni nogi zmanjšal skorajda za polovico in ponovno ga bo treba spraviti v življenje. Nato pa upam, da naslednje tekme v spomladanskem delu odigram kar se da dobro, tako v klubu kot v reprezentanci, ter da se prodam tudi v boljši klub z zahoda Evrope. Najbližje so mi Španija, Francija ali Italija.


Primerjava: slovenski, slovaški in romunski nogomet?

Iz Slovenije sem odšel, ker sem odšel igrat nivo višje. Zdaj, v času poškodbe, sem si ogledal precej tekem slovenskega nogometa in opazi se, da stanje ni najboljše. To je normalno. Denarja ni, najboljši odhajajo v tujino, si ob tem še nekaj zaslužijo, kar pa ni slabo, saj bomo le tako dobili v prihodnosti dobro reprezentanco.

Romunsko prvenstvo je po mojem mnenju še za korak ali dva višje kot slovaška liga, ampak romunske ekipe v Evropi ne morejo poseči po boljših rezultatih. Odigrali so precej tekem in uspeha ni imela ne Steaua, niti Rapid, lanski prvak - Dinamo iz Bukarešte in CFR Cluj, ki je izpadel proti Žlogarjevemu Anorthosisu. Nekaj manjka tudi njim. Mislim, da niso toliko taktično zreli, zato zdaj »uvažajo« tuje trenerje in igralce.


Kaj sicer zdaj počnete v prostem času ? Verjetno ga je zdaj vendarle nekoliko več...

Trenutno ne morem početi kaj drugega kot počivati in ležati na postelji. Precej sem za računalnikom. Spet sem dobil voljo za računalniško nogometno igrico Football Manager, za katero lahko preživim tudi cele noči...

Komentarji

1. | matjaž | 14.11.2007 2007b 21:41

Dare, čist se strinjam s tabo glede te mlade slo. reprezentance!! Mislim da ste ti, stevo, birsa eni vodilnih igralcev v slo. reprezentanci....in verjamem da boste še veliko naredili za reprezentanco!! moja želja pa je, da bi še enkrat doživel to evforijo, ki je bila leta 2000, 2002, ko smo dosegali najboljše rezultate!! upam in verjamem ,da se vam bo v naslednih kvalifikacijah uspelo uvrstiti na svetovno ali pa evropsko prvenstvo!!Tako kot je uspelo enemu od naših najboljših igralcev Zlatku Zahoviču in njegovi ekipi, ki so živeli ter dihali za reprezentanco!! Upam da boš kmalu okreval! Lp. Matjaž

2. | gregor | 19.12.2007 2007b 15:31

dare!! ti in handanovic drzita slovenijo da je na 84.mestu na svetu. edina sta ki igrata nogomet vsi drugi pa ... upam da bos prisel dalec z svojo karijero in da bos priselv kaksen spanski klub (npr. BARCELONO). komaj cakam da se vrnes na igrisca. lep pozdrav

Dodaj komentar


Pri prvem vnosu boste na email prejeli povezavo za aktivacijo.

http://
Spletni naslov vašega bloga ali osebne spletne strani.


« nazaj na Reportaže