NatisniDama, ki zmaguje z nasmehom
Andraž Hočevar za revijo Šport
Slovenija je majhna država, zato ima odličnost vsakega posameznika toliko večjo veljavo. Tudi na športnem področju so redki Slovenci, ki so pustili vidnejši pečat na svetovnem športnem zemljevidu. Med tiste izbrance, ki jim je to uspelo, sodi Petra Majdič. Z železno voljo in odločnostjo se je prebila v elitno druščino smučarskih tekačic, v kateri tradicionalno kraljujejo skandinavske države in Rusija.
1. decembra sem v finski Ruki, smučarskem središču blizu Kuusama, nestrpno pričakoval žensko šprintersko preizkušnjo v klasični tehniki. Temperatura, za tamkajšnje razmere znosnih – 10 stopinj Celzija, je obetala enakovredne razmere in lepo tekmo. Petra, ki je v Kuusamu branila šprintersko zmago, je v kvalifikacijah nastopila zadržano in se v četrtfinale uvrstila z 8. časom. Pred nadaljevanjem izločilnih bojev sem v novinarskem središču srečal Marka Gracerja, koordinatorja tekaških reprezentanc, ki je zaskrbljeno ugotavljal: »Petra danes ni prava. V kvalifikacijah je delovala utrujeno, brez energije, ki je tako značilna za njen tek. Forma še ni prava, a izkušenj in znanja je dovolj. Tudi za vrhunski rezultat.« Tolažilo ga je dejstvo, da sta se v izločilne boje prebili tudi Vesna Fabjan in Katja Višnar, kar je zagotavljalo vsaj lep ekipni uspeh. Sledil je četrtfinale, in scenarij, ki smo ga vsi, ki smo bili na daljnem severu Finske tudi prejšnje leto, hitro prepoznali. Na štartni ravnini so Petro tekmice še lahko spremljale, a na njihovo žalost proga v Ruki sodi med najtežje v svetovnem pokalu, predvsem zaradi dveh strmih vzponov, ki ju je Petra vedno znala s pridom izkoristiti. Tudi tokrat, utrujenosti navkljub, naša prvakinja ni pokazala milosti.
Na težkih vzponih ji ni nihče kos
Na težkih vzponih v klasični tehniki, ko smuči nimajo pravega oprijema ter odločilni dejavnik postane moč v rokah in ramenskem obroču, je 27-letna Dolanka pač trenutno na svetu razred zase. In ta trditev je povsem dokazljiva. Čeprav Petrina forma na začetku sezone še ni bila na najvišji ravni, to je potrdil tako trener Ivan Hudač kot tudi Petra sama, je na progi, ki ustreza njenim fizičnim predispozicijam, najboljšo slovensko športnico zelo težko premagati. Kako bi drugače razložili dejstvo, da je po dokaj bledi predstavi v kvalifikacijah, pozneje v četrtfinalu, polfinalu in finalu Petra tekmice, vse sodijo med najboljše tekmovalke na svetu, prepričljivo premagala prav na najbolj strmem zadnjem vzponu pred ciljno ravnino. Na koncu je le nekaj ur po tem, ko je v kvalifikacijah naša adutinja delovala neprepoznavno, v finalu prepričljivo ugnala odlično Norvežanko Astrid Jacobsen in na stopničko za zmagovalke stopila petič v karieri. V trideseterici sta končali tudi Katja Višnar in Vesna Fabjan. Čeprav je sprva kazalo drugače, se je po zaslugi Majdičeve še en čisto običajen zimski dan z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega športa.
Vasaloppet dokazuje vsestranskost
A če je kdo pomislil, da je Petra Majdič zgolj specialistka za šprinterske preizkušnje, lahko razmisli še enkrat. Na začetku lanskega leta je z zmago na 10-kilometrski klasični tekmi prestižne serije Tour de Ski dokazala, da njen talent ni omejen na vrhunske rezultate le v eni disciplini. Na 10-kilometrskih preizkušnjah je na stopničkah stala še dvakrat. Posebno mesto v njeni zbirki dosežkov ima tudi 3. mesto na sloviti 45-kilometrski maratonski preizkušnji Vasaloppet, ki je verjetno najprestižnejše tekmovanje v svetu smučarskih tekov. Predvsem pa Petra vedno gladko in argumentirano zavrne namigovanja, da naj bi bil šprint kljub le 1200 metrov dolgi progi najlažja disciplina. »Šprinterska tekma pomeni skoraj 4 ure in pol akcije na polno. Bolj kot se tekmovanje bliža A-finalu, kjer se štiri tekmovalke pomerimo za zmago, bolj je dogajanje zgoščeno. Takrat se ti niti slučajno ne sme zgoditi, da bi se, medtem ko čakaš na naslednji tek, ohladil. Ves čas moraš ostati ogret, za vrnitev v kabine nimaš časa, pri – 15 ali več pa ne smeš mirovati niti za trenutek. Za zmago moraš torej preteči štiri teke z najvišjim možnim tempom, vmes pa, namesto da bi počival, delaš vse, da se ne bi ohladil.«
Brez notranjih vzvodov ne gre
Za tovrstne napore (in verjemite, da je smučarski tek zagotovo eden izmed najbolj napornih športov) mora človek sam v sebi najti ustrezno motivacijo. Brez notranjih vzvodov, ki te iz jutra v jutro premaknejo na trening, ne glede na razmere, ki jih tisti dan ponuja mati narava, se je s tem športom nemogoče ukvarjati. Pozneje seveda glavno motivacijo pomenijo tudi uspehi, a tudi z njimi pridejo nove težave. »V teku na smučeh sem našla samo sebe, in to je motivacija, ki sem jo vsa leta imela. Biti sam sabo in vrniti se k samemu sebi in naravi. Če imaš to rad in če ti je to izziv, potem je tek na smučeh užitek. Seveda pa te pozneje za seboj potegnejo tudi rezultati. Res pa je, da se sama še vedno nisem navadila tega stresa in odgovornosti, da sem jaz tista, ki mora vleči ta voz slovenskega teka na smučeh. Veliko sponzorskih pogodb in ostalih tekmovalcev je odvisnih od mojega rezultata. Res pa je, da včasih celo preveč odgovornosti prevzemam nase, tako da mi tudi zdaj, ko so rezultati odlični, ni dosti lažje.«
Prebrodila prva tekaška razočaranja
Tekaške smuči si je prvič nadela v petem razredu osnovne šole, in čeprav je sprva zaostajala za vrstniki, sta kmalu do izraza prišli Petrini poglavitni lastnosti: trma in neizmerna želja po zmagi. Ko je prebolela prva razočaranja, se je odločila, da bo življenje podredila uresničitvi svojih športnih sanj. Večino športne poti jo je spremljal trener Robert Slabanja, človek, ki se nikoli ni izpostavljal medijski pozornosti, a svojo varovanko je poznal do obisti, zato je veliko pred ostalimi vedel, koliko mlada Dolanka obeta. Skupaj sta začela orati slovensko tekaško ledino, brez celih štabov serviserjev, trenerjev in ostalih strokovnjakov jima je uspelo narediti nemogoče. Ujela sta stik s svetovnim vrhom, in šele takrat so se Petri začela odpirati vrata, ki so bila za njo in njenega trenerja ponavadi zaprta. Z uspehi je prišla medijska izpostavljenost in tudi tu se je Petra v primerjavi z večino ostalih športnikov izkazala kot razred zase. S temperamentnim prikazovanjem svojega dela in močnim osebnim žarom je novinarski pogovor z njo pravi užitek. Prav vsakič, po najbolj napornih tekmah, velikih zmagah ali bridkih razočaranjih, bo Petra našla čas za vse, ki jo spremljajo na njeni poti. Zato ni čudno, da še danes, ko je članica svetovne tekaške elite, po vsaki tekmi pokliče svojega prvega trenerja Roberta Slabanjo in del svojega uspeha pokloni tudi njemu.
Uigrana ekipa Petrin zaščitni znak
Odmevne Petrine rezultate so prepoznali tudi odgovorni ljudje slovenskega nordijskega smučanja. S prihodom Ivana Hudača, odličnega slovaškega strokovnjaka, in uigrane servisne ekipe je naša prvakinja začela delati v vsaj približno takšnih pogojih, kot že desetletja delujejo svetovne velesile. In rezultati so na dlani. V zadnjih dveh letih je zmagala petkrat, lansko sezono je končala na 4. mestu v skupnem seštevku svetovnega pokala in na 2. mestu v posebni šprinterski razvrstitvi. Izjemne uspehe je kronala še z 2. mestom na svetovnem prvenstvu v Saporu, ko je po nepozabnem finišu šprintersko zmago izgubila za pičli dve desetinki. Vse našteto pa pomeni predvsem to, da je Petra tekmovalno in taktično dozorela tekmovalka. In prav to je dokazala tudi z zadnjo zmago v Kuusamu. »Takoj po tekmi sem govorila s prejšnjim trenerjem Robertom Slabanjo, ki mi je dejal, da sem na progi delovala res rutinirano. To se zgodi, ko enkrat tekmovalno dozoriš. Da prideš do tega, pa potrebuješ vsaj 5–10 let nastopanja v svetovnem pokalu. Šele takrat začneš dozorevati kot tekmovalec. To pomeni, da samo čakaš na svojo priložnost. Nikamor se ne zaletavaš, ne delaš napak in vse, kar narediš, narediš zelo premišljeno.« In kot rečeno, popolnost na tekaških progah Petra nadgrajuje tudi izven njih. Če jo boste vprašali, ali je z doseženim zadovoljna, bo raje začela naštevati neizpolnjene cilje. »Še vedno nismo zmagali v skupnem seštevku, niti prišli med tri. Obstaja še olimpijski dolg iz Torina. Osnovo imajo danes že vsi, vedno bolj odločajo podrobnosti, in tu se da še veliko narediti.«
Že drugič zapored je brez prave konkurence postala športnica leta v Sloveniji. Brez dvoma lahko naredi še veliko, a tudi če bi odnehala danes, bi se lahko s ponosom ozrla na prehojeno pot. Nekateri pač znajo delati dobro. Kaj dobro, najboljše.
Osebna izkaznica
Rojena: 22. 12. 1979
Kraj: Brinje, Dol pri Ljubljani
Višina: 176
Teža: 65 kg
Trener: Ivan Hudač
Največji uspehi
Svetovna prvenstva:
Saporo: 2. mesto (šprint v klasični tehniki), 5. mesto (30 km)
Val di Fiemme: 7. mesto (10 km v klasični tehniki), 8. mesto (15 km)
Olimpijske igre:
Torino: 6. mesto (10 km v klasični tehniki), 8. mesto (šprint), 11. mesto (zasledovalno)
Salt Lake City: 7. mesto (zasledovalno), 8. mesto (10 km v klasični tehniki)
Svetovni pokal:
1. mesto:
Drammen 2006 (šprint)
Kuusamo 2006 (šprint)
Oberstdorf 2007 (10 km v klasični tehniki)
Stockholm 2007 (šprint)
Kuusamo 2007 (šprint)
2. mesto:
Asiago 2001 (šprint)
Stockholm 2002 (šprint)
Cogne 2006 (10 km)
Drammen 2007 (šprint)
3. mesto
Asiago 2001 (šprint)
Davos 2006 (10 km)
Mora, Vasaloppet 2006 (45 km)
Oslo 2007 (30 km)
Prispevek je bil objavljen v januarski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
