NatisniZlati cepin
V petnajstih letih je zlati cepin postal nekakšen alpinistični oskar, če uporabim ne ravno najboljšo primerjavo s filmom. Praktično vsako leto so podelitev spremljali polemike, prepiri in različna mnenja, kar pa je le povečevalo popularnost najbolj znanega mednarodnega alpinističnega priznanja.
Zlati cepin
Francosko združenje vrhunskih alpinistov GHM, v katerega so včlanjeni tudi vrhunski alpinisti iz drugih držav, in revija Montagnes sta leta 1991 ustanovila nagrado zlati cepin. Od takrat jo podeljujejo za najboljši alpinistični vzpon na svetu za tekoče leto. Glede na to, da so bili ustanovitelji Francozi, ki slovijo po tem, da moraš biti prepričljivo boljši od njih, da ti to priznajo, je osvojitev priznanja zares izjemen dosežek. V petnajstih letih je zlati cepin postal nekakšen alpinistični oskar, če uporabim ne ravno najboljšo primerjavo s filmom. Praktično vsako leto so podelitev spremljali polemike, prepiri in različna mnenja, kar pa je le povečevalo popularnost najbolj znanega mednarodnega alpinističnega priznanja.
Podobno kot pri filmskih oskarjih je že nominacija za nagrado izjemen dosežek. Med nominiranci, ki jih strokovnjaki izberejo ob koncu koledarskega leta, žirija izbere najboljšega. Zadnja leta, ko nagrado podeljujejo v Grenoblu, ima tudi občinstvo možnost, potem ko se jim akterji s svojim dosežkom dokaj podrobno predstavijo, izbrati najboljši vzpon po njihovem mnenju.
Že prvi zlati cepin leta 1991 je šel v Slovenijo. Dobila sta ga Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveni vzpon na Južno Kangčendzengo. Vzpon v alpskem slogu na več kot 8400 metrov visok stranski vrh tretje najvišje gore sveta tistega leta, kljub odličnim vzponom drugih nominirancev, ni imel resne konkurence in danes sodi med največje himalajske dosežke vseh časov.
Slovenske nominacije so sledile praktično vsako leto in leta 1996 smo ponovno slavili zmago. Za prvenstveni vzpon v jugozahodni steni 6854 metrov visoke himalajske gore Ama Dablam sta zlati cepin dobila Vanja Furlan in Tomaž Humar. Sam sem mnenja, da bi ga leto kasneje morala dobiti Tomaž Humar in Janez Jeglič za fantastičen vzpon v Nuptseju, leta 1999 pa Humar sam za zgodovinski solo vzpon v južni steni Daulagirija, a je ostalo le pri nominacijah. Verjetno sta bila vzpona tako pred časom, da jima niso mogli slediti niti sicer kompetentni ocenjevalci.
Leta so tekla, slovenske nominacije tudi, letos pa se je zgodilo tretjič, in to na kakšen način! Od petih nominacij sta bili kar dve slovenski. Zlati cepin je pripadel Borisu Lorenčiču in Marku Prezlju za vzpon v severozahodnem stebru 7326 metrov visokega Čomolharija. Prezelj je tako prvi na svetu, ki ga je dobil dvakrat, in to v razmiku 15 let.
Za nameček je občinstvo kot najboljšega izbralo drugo slovensko nominacijo. Pavleta Kozjeka in njegov prvenstveni vzpon na 8201 metrov visok Čo Oju.
V teh dneh sem še posebej ponosen, da sem alpinist in Slovenec.
Viki Grošelj
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
