NatisniV Lake Placid prišel spočit in motiviran
V prejšnji številki smo naše druženje končali na Japonskem, kjer sem se, kot rečeno, tudi tokrat počutil precej dobro in je v meni ponovno pustila veliko dobrih vtisov.
Sledilo je tekmovanje za svetovni pokal FIS v mestecu Lake Placid. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da so ZDA z izjemo redkih lokacij precej nezaželena država na seznamu mojih popotovanj. Vse skupaj se začne pri njihovem načinu prehranjevanja in se nadaljuje z njihovim načinom razmišljanja. Več ali manj je naključnemu, ki pride v to državo, vse skupaj jasno že ob prvem stiku z ameriškim policistom na mejnem prehodu. Ker sem bil po neuspeli tekmi na Japonskem tako psihično kot tudi fizično precej na psu in ker je bilo do naslednjega tekmovanja še precej časa, sem se odločil za tridnevni oddih. Na poti proti ZDA sem se ustavil na otoku Maui, ki je tudi tokrat postregel s fenomenalnim valovanjem (swellom), en dan pa je bilo vetrovno in sem lahko tudi jadral na deski. Čas na tem havajskem otoku sem izkoristil za fizični trening, predvsem pa sem misli odpočil od tekmovanj in snega. Tako sem v Lake Placid prišel spočit in izredno motiviran. Na treningih je kazalo odlično in prepričan sem bil, da bo šla tudi tekma po mojih načrtih. Preizkušnja je bila na sporedu v ponedeljek na dan volitev v zvezni državi Vermont, v kateri je tudi Lake Placid. Kljub temu da je bilo tisto jutro deževno, sem bil izjemno motiviran in pripravljen na dvoboje, ki so me čakali tisti dan. V prvi kvalifikacijski vožnji sem bil odlično na poti, a mi je tik pred ciljem odpelo sprednjo vez. Sledil je padec, a sem jo odnesel brez poškodb. To je hkrati tudi pomenilo, da je bilo zame tekmovanja v ZDA konec. Ne znam opisati tega bednega občutka, ko si motiviran, na dobri poti, a se kljub temu znajdeš v snegu, ne da bi bil česar koli kriv. To je bila že druga tekma letos, ki sem jo izgubil zaradi polomljene vezi. Proizvajalec vezi je na to katastrofo dejal, da sem imel očitno smolo in sta bili obe vezi, ki sta odpovedali, iz serije vezi z napako. Ni mi preostalo drugega, kot da pripravim kovčke in se odpravim v Kanado.
Naslednja postaja je bil Quebec City. To je mesto, v katerega se vedno znova rad vračam. Je približno enake velikosti kot Ljubljana, njegova arhitektura pa se zdi kot iz pravljice. Skratka, zelo zanimivo mesto z zelo živahnim nočnim življenjem. Vseh sedem dni bivanja v njem nas je tudi letos spremljalo izredno slabo vreme. Snežna neurja z vetrovi nad 100 kilometrov na uro, snega pa je bilo letos v tem mestu toliko, da so bile nekatere hiše že na pol zakopane pod snegom. Organizatorji so imeli res srečo, da jim je sploh uspelo izpeljati tekmovanja.
Letošnja tekmovalna sezona se je končala v Valmalencu v Italiji. To je bila tekma, na kateri sem po dolgem času zopet nastopil v stari blesteči podobi. Predvsem prva vožnja je bila vrhunska. V finalu sem potem prezgodaj naletel na Kanadčana Morisona, ki je bil tisti dan očitno nepremagljiv in je kasneje tudi zmagal. Tako mi je vsaj delno vrnil za dva poraza v letošnji zimi. Slovenski vtis v Italiji je potem, ko ni uspelo zmagati nam, dva dni kasneje popravil mladi Jure Hafner, ki je na istem terenu osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka in nas tako neizmerno razveselil.
Izkupiček moje letošnje tekmovalne sezone sta tako dve zmagi in eno 2. mesto ter 5. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Definitivno dovolj veliki razlogi za zadovoljstvo, kljub temu da je po prvem delu sezone kazalo še veliko bolje in sem bil na dobri poti proti kristalnemu globusu. Razlogov, da stvari v drugem delu sezone niso šle po načrtu, je kar nekaj. Če naštejem le nekaj glavnih: poleg materiala, ki je odpovedoval, zagotovo tudi poškodba, ki sem jo staknil ob zmagi v La Molini v Španiji. Od te tekme naprej so bili moji treningi precej odvisni od bolečin v piščali, ki so bile precej intenzivne. Za nameček je bila naša reprezentanca na poti okoli sveta brez kompetentnega strokovnega vodstva in posledično tudi brez kompetentnega fizioterapevta, ki bi te bolečine ob primernimi terapijah znal zadržati v znosnih okvirih. Podobne težave so v tem drugem delu sezone pestile tudi ostale člane in članice slovenske reprezentance.
Sedaj me čaka še nekaj testiranj in nekaj evropskih deskarskih prireditev, na katere sem povabljen, potem pa bo zima 07/08 definitivno končana.
ROK FLANDER
Sponzorji:
RAIFFEISEN BANKA, TUNIKA, d. o. o., FTWO, GOLTES, d. o. o., AVTOHIŠA VRTAČ
Kolumna je bila objavljena v aprilski številki revije ŠPORT.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
