NatisniŠe sem tu in vztrajam, ker rad skačem
Čeprav se v zadnjem času nisem pogosto pojavljal v medijih, pa enako kot vedno ostajam močno v sedlu ljubljenih smučarskih skokov. Resda nisem bil na poletni veliki nagradi in sem tudi izgubil mesto v najmočnejši članski ekipi, toda zaradi tega nisem treniral prav nič manj in tudi nič manj nisem tekmoval. Dopusta ni bilo kaj prida, ne, res sem trdo garal čez poletje. Je pa bil soj medijskih luči manj močan in me novinarji niso obletavali, kot je bilo to kdaj v preteklosti.
Primož Peterka.
Ustreza mi ta medijski molk, saj lahko živim v miru z domačimi in se osredotočam le na življenje in trening. Pošteno vam povem, da paše ostati v anonimnosti, lepo je, če te vsaj malo pustijo pri miru. Je pa res, da to ni dober znak. Če se ne pojavljaš v medijih, je nekaj narobe oziroma ti ne gre. Meni še kar nekaj manjka do želene ravni skakanja. Ja, sem še vedno na poti k stari slavi. Na poti k tistim nekoč prepoznavnim občutkom, na poti, da spet dokažem, da še nisem za v staro šaro. V skokih vztrajam že 22 let, tako da gre za tesno vez in sploh ne razmišljam o tem, da bi se skokom odrekel ali pustil šport in začel hoditi v službo. Čeprav bi glede na trenutne dohodke, ki so pač povezani z uspehi, gotovo več zaslužil, če bi hodil v službo.
Skoki so zame služba in strast. Težko bi funkcioniral brez te svoje prve ljubezni. Tudi doma z otrokoma in ženo sem veliko bolj znosen takrat, ko mi v skokih gre, kot pa takrat, ko sem na dnu in sem prepričan, da se nikoli ne bo zgodil preobrat. Najhuje mi je takrat, ko se na isti tekmi prikradeta dva povsem različna skoka. Zadnjič na tekmi v Mislinji sem v prvo skočil zares dobro, v drugo pa sem ga spet povsem polomil in stvar vrnil na začetek. Prav ta nihanja so tista, ki mi ne dajo miru. Enkrat dobro, drugič slabo in tako naprej. Izkušen sem, star skakalec, skoke poznam do obisti in še vedno nimam odgovorov na vsa vprašanja. Vem le, da gre za občutke, da je vse v glavi in da je treba biti enostavno sproščen ...
Toda kako naj bom sproščen, če pa tako niham v svojih predstavah? Na srečo so domači prizanesljivi, Renata o skokih sploh ne govori, zato se ji lahko le zahvalim, toda vedno razbere, kako sem razpoložen oziroma kako sem skakal. Starejši sin pa gre očitno po očetovih stopinjah.
Nikakor ga nismo silili v skoke. Vpisal sem ga v en drug šport in vzporedno se je ukvarjal z obema. Hoteli smo, da bi vzljubil tistega drugega, toda on vztraja pri svojem. Hoče skakati. Očitno jabolko res ne pade daleč od drevesa. Mali Maj je na skoke zares nor. Težko ga bomo prepričali v nasprotno, včasih je tako trmast, da ga umiri le odhod na trening. Enostavno hoče skakati. Pa čeprav bi jaz raje videl, da ne bi.
Naša mala Gaja ne bo skakalka. Vsaj upam tako, čeprav se tudi v ženskem skakalnem športu nekaj premika in je vedno bolj popularen. Torej zima prihaja, spet bo veselo. Upam, da tudi pri nas doma, ko se bo očka s tekem vračal židane volje. Naredil bom vse, da se vrnem med najboljše. Težko bo, upam le, da se bo trud izplačal. Ljudje, čeprav to ni tako pomembno, ne vejo, da športnik trenira tudi takrat, ko mu ne gre. Očitno si mislijo: gotovo nekje zabušava, trenira manj, glavo ima drugje in zato ni več dober ... Na težave z zdravjem se nikoli nisem rad izgovarjal. Pa so prisotne in sem se jih pač, na žalost, že privadil. Hrbet me boli že vrsto let, v zadnjem času tudi koleno. Vem, da vsak vrhunski šport zahteva svoj telesni davek, pri nas pri skokih najbolj trpita prav ta dva dela telesa. Navkljub temu bom naredil vse, da se prebijem naprej. Težko bo in dolgotrajno, čez noč ne bo šlo, zato moram biti potrpežljiv. Z leti postajam bolj miren, manj stvari me iztiri, zato imam tudi manj polno glavo. Saj veste, včasih mi je glava delala sto na uro in sem se po tistih tekmovalnih krizah težko vračal. Sedaj pa se le še smejim nekaterim samoumevnim zadevam, ki so se mi prej zdele nadvse komplicirane ...
Primož Peterka
Kolumna je bila objavljena v novembrski številki revije Šport.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
