NatisniMladost je norost, čez jarek skače, kjer je most. Ali res?
Vse življenje se ukvarjam s pedagoškim delom in sem kot športni pedagog v nenehnem stiku z mladimi. Z njimi prihajam v stik tudi na odpravah v najvišja gorstva sveta ali pa na trekingih.
Viki Grošelj; Foto: Andrej Trošt
piše: Viki Grošelj
Vse življenje se ukvarjam s pedagoškim delom in sem kot športni pedagog v nenehnem
stiku z mladimi. Z njimi prihajam v stik tudi na odpravah v najvišja gorstva sveta ali pa na
trekingih. Stalnica mojega delovanja je bila neomajna vera v mlade in njihovo neuničljivo
energijo, v njihova hrepenenja, željo po svobodi in ljubezni, spreminjanju sveta na bolje,
v uporništvo (četudi kdaj »brez razloga«!). Skratka, zaupanje v stvari, ki oblikujejo mladega
človeka in njegov pozitiven odnos do sveta.
Zadnje čase pa, nisem več tako prepričan, da so zgoraj opisane značilnosti še tisto, kar daje
mladosti krila. In vse bolj se mi dozdeva, da veliko današnjih mladih sploh ne čuti nobene
želje, kaj šele prvinske potrebe, da bi se naučilo leteti in zapustiti varen in predvsem zelo
udoben »mama hotel«. Moja spoznanja potrjujejo tudi zadnje raziskave o mladini in njenih
vrednotah, ki po besedah dr. Mirjane Ule, kažejo močan odklon od vrednot značilnih za
mlade. Prva mesta pri mladih danes prevzemajo skrb za zdravje in primarna družina. Kot da
bi raziskava potekala med upokojenci!
Kaj je mladim, da si v zameno za »komotnost« kar sami pristrižejo krila?
Ali jih k temu napeljuje pretirana skrb staršev in njihovo izpolnjevanje vsake želje, še preden
jo sploh prav izrazijo? Ali jih prav to potiska v nekakšno »duhovno invalidnost«, ki se kaže v
izraziti orientiranosti izključno nase in v pomanjkanju vsakršne empatije? Po drugi strani pa
v nebogljenost, negotovost in prestrašenost, ko se znajdejo izven varnega okolja doma in
ne gre vse po njihovih pričakovanjih.
Prva reakcija sicer zelo simpatične devetnajstletne gimnazijke, ko ji starši povedo, da za
štirinajst dni odhajajo na potovanje v Nepal, ni noro veselje, da bo 14 dni sama doma, niti
ogorčenje nad tem, da tudi nje ne vzamejo s seboj. Pove le, da ne more razumeti, kako lahko
nekdo zapusti vso udobje toplega doma in kopalnice ter to zamenja za neudobje in mraz, pa
še hoditi je treba po več ur na dan. Nejevoljna je, ker gresta, češ, kdo bo ta čas skrbel zanjo
ter jo vozil v šolo in nazaj!? In pri tem jo globoko razumejo in podpirajo tudi sošolci.
Če je zaradi njenih let takšna reakcija do neke mere še razumljiva, pa sem se iskreno čudil
25 in 26 letniku, ki so ju starši vzeli s seboj na potovanje, pa so ju pogoji dokaj lagodnega
trekinga popolnoma preplašili in iztirili. Res težko razumem smiljenje samemu sebi in
obsedenost z lastno prehrano medtem, ko potuješ po deželi, ki spada med najrevnejše na
svetu, srečuješ ljudi, ki jedo enkrat na dan, mnogi še to ne, a si otroci pravično razdelijo podarjeni
košček čokolade, srečuješ nosače, ki na svojih plečih tovorijo 100 kilogramov težak
tovor deset dni daleč, za plačilo pa dobijo evro na dan.
Nepal je čarobna dežela, ki ima moč spremeniti človeka na bolje. A žal se nekateri svoje
nepotrebne prtljage nočejo znebiti. Raje si uredijo tako, da jo drugi nosijo namesto njih.
Škoda, da je med njimi vedno več mladih.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
