NatisniKošarkarji vzorniki, nogometaši božanstva
Ko se je na osrednjem madridskem trgu ob naši osvojitvi evropskega košarkarskega pokala Uleb pred meseci zbralo več desettisoč navijačev, se mi je zdelo, da česa takega ne bom nikoli več doživel. Toda to je bilo v primerjavi z rajanjem madridskih navijačev ob osvojitvi naslova španskega nogometnega prvaka, ko se je številka približevala milijonu ljudi na cestah, prava kapljica v morje.
Piše: Marko Milič
Da, košarkarje v Madridu zelo spoštujejo in jih ob uspehih slavijo, nogometaši pa imajo enostavno status športnega božanstva. Toda še pred meseci so pljuvali nanje, jih glasno zmerjali in nabijali na križ. To, kar so delali italijanskemu trenerju Fabiu Capellu, pa je presegalo vse meje dobrega okusa. A tako pač je v teh krajih, danes si junak, jutri morda najbolj osovraženo zemeljsko bitje, in obratno. Močna čustva pač spremljajo španske privržence športa, še posebej nogometa in košarke. Da, tudi to je na vročem Pirenejskem polotoku sestavni del športa. In sam sem bil del tega. Iz posebne lože, rezervirane prav posebej za košarkarje Reala, sem dočakal veličasten naslov nogometašev, doživel tudi spremljajoči blišč, glamour, kot pravijo, in hitro ugotovil, da mi to ne paše najbolj. Meni je na primer še naprej čudno, da pride spremljevalka Davida Beckhama, ki ga navijači, ki bodo stežka preboleli njegov odhod v ZDA, kujejo v zvezde, Victoria, na tekme v spremstvu številnih blindiranih vozil in s kupom telesnih stražarjev. Pred odločilno tekmo prvenstva je nekaj metrov od mene iz avta stopil nihče drug kot Tom Cruise s svojo spremljevalko Katie Holmes in zamikalo me je, da ga pobaram, kdaj bo posnel nadaljevanje meni nekoč priljubljenega Top Guna. Ostalo je zgolj pri ideji. Na sploh so mediji, torej pisani in elektronski, zares polni zakoncev Beckham ter njunih prijateljev in znancev. Pravzaprav jima ne moreš ubežati. Mi s tem nimamo problemov, tako da živimo povsem običajno življenje smrtnikov. In všeč nam je tako. Še posebej otroci so presrečni, saj ob moji poškodbi in daljši tekmovalni odsotnosti večino časa preživim z družino, tako da se me kar ne morejo nagledati. Naša tamala se verjetno sprašuje le, kdo je ta mož, ki je ves čas doma. Seveda običajno ni tako, v zadnjih 12 letih, predvsem zaradi reprezentančnih obveznosti, nisem imel nobenega prostega poletja, in s tem daljšega dopusta, tako da je zaradi tega najbolj trpela družina. Letos bo drugače, moral sem si vzeti reprezentančni odmor, da napolnim baterije. Šele sedaj, ko zaradi poškodbe počivam, se zavedam, kako iztrošen košarkarski material sem že ter da telo enostavno potrebuje počitek in regeneracijo. Toda spet bom pravi Milko, obljubim, že jeseni, in potem za naslednje reprezentančne akcije. Z Matjažem Smodišem je naša reprezentanca na evropskem prvenstvu v Španiji sposobna najmanj kvalifikacij za olimpijske igre. Peking bi bil prava krona reprezentančne kariere tudi zame. Ne smemo biti skromni in napovedovati napad na sedmo, osmo mesto in jih ocenjevati kot uspeh. Čas je, da dvignemo glavo. Upam, da bo imela še lep čas glavo nad gladino tudi moja Olimpija. Zdi se mi prav, čeprav so podatki šokantni, da se je končno izvedelo, za kakšne dolgove gre in kdaj so bili nakopičeni. Sedaj je pravi čas za novo poglavje tivolskega kluba. In predvsem nalivanje čistega vina. Če bom ugotovil, da se v Tivoliju zdravo in iskreno posluje ter bodo tekmovalni cilji visoki, potem bi se najraje spet vrnil. Pa ne me držati za besedo, ker res ni vse odvisno le od mene.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
