NatisniKošarka
Slovenke in Slovenci imamo ta šport radi. Vsaka vas, kraj, da o urbanih okoljih ne izgubljamo besed, premore košarkarski klub, ki se tako ali drugače vključuje v profesionalna ali polprofesionalna tekmovanja. Pionirski festival in ŠKL sta tekmovanji, kjer se merijo mladi.
Slovenke in Slovenci imamo ta šport radi. Vsaka vas, kraj, da o urbanih okoljih ne izgubljamo besed, premore košarkarski klub, ki se tako ali drugače vključuje v profesionalna ali polprofesionalna tekmovanja. Pionirski festival in ŠKL sta tekmovanji, kjer se merijo mladi. Šest Slovencev (Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Rašo Nesterovič, Uroš Slokar, Beno Udrih, Saša Vujačič) igra v najmočnejši, severnoameriški ligi NBA. Trije slovenski košarkarji (Sani Bečirovič, Matjaž Smodiš, Marko Tušek) so igrali na zaključnem turnirju evrolige, Bečirovič se je povzpel na evropski klubski vrh. V Atenah sta bila na turnirju četverice najboljših klubov prisotna tudi slovenski delegat Aleš Kamnikar in sodnik Sašo Pukl. Slovenci smo si izmislili ligo NLB ABA, novomeška Krka in njen naslov prvaka leta 2000 sta bili glavna krivca, da so se morali vodilni ljudje ljubljanske Uniona Olimpije odločiti za drzen korak in odločno pomagati ustanoviti ULEB, posledično pa evroligo. Reprezentanca mlajših članov bo na evropskem prvenstvu julija letos, del tega bo potekal tudi v Novi Gorici, naskakovala najžlahtnejša odličja. Ženska članska izbrana vrsta se bo borila za premierni nastop na prvenstvu stare celine, moški kolegi, četudi v okrnjeni zasedbi, merijo visoko. To so oprijemljiva dejstva. Na katera smo lahko upravičeno ponosni.
Kaj pa še, vsaka plat ima dve medalji, prinaša košarkarski vsakdan košarkarskega navdušenca in navdušenke v Sloveniji? Časopisne in spletne stolpiče polnijo vesti, žal prevladujejo tiste negativne in črne, o dogajanju v Unionu Olimpiji, paradnem konju slovenske košarke, ki bolj kot na klub spominja na razpuščeno farmo, kjer se ne ve, kdo molze in kdo krmi. Še pomnite, tovariši, tovarišice, gospe in gospodje, Lozano 1994 in Rim 1997, ko se je Olimpija kosala z evropsko elito? Vse lepo hitro mine. Po smrti direktorja Olimpije Iva Zorčiča se ni več poslovalo, kot bi se moralo. To je potrdil tudi novi, na prvega aprila letos, ustoličeni direktor Janez Rajgelj. Do danes se je zaradi malomarnosti nabralo 5,5 milijona evrov dolga. Zdi se, vsak dan je prepričanje močnejše, da za te grehe iz preteklosti ne bo nihče odgovarjal. Toliko o učinkovitosti pravne države. Še bolj žalostno je, da iz dneva v dan premo sorazmerno narašča prepričanje, da postaja Olimpijino akutno stanje nekaj samoumevnega. »Tako pač mora biti …« Dnevi pa tečejo. Meseci jim z velikimi besedami, brez dejanj, sledijo. Dolg pa narašča. Upravni odbor ljubljanskega evroligaša se sestaja. Vse pa poteka konspirativno. V tišini. »Tako se dela v uspešnih podjetih in firmah,« nas tolažijo. Naj verjamemo? Težko. Skorajda ne moremo. In tudi ne smemo. Kritičen dvom mora biti vedno prisoten. Ko pa gre za Olimpijo, je nujno potreben. Polpretekla zgodovina nas to uči. Čez mesec ali dva bo jasno, ali bo zelena Zmajarija tudi v prihodnje sploh nastopala. In če bo, ali se bo ponovno preizkušala v evroligi, v kateri naj bi, tako je zapisano v pogodbi, igrala vsaj še dve sezoni.
Dag Kralj, Unionu Olimpiji je predsedoval pred prihodom sedanjega predsednika Jureta Ježa, je v pogovoru za Televizijo Slovenija dejal, da si želi, da bi tudi sam nekoč, kot je njega oče, vodil na tekmo Olimpije svojega sina, s katerim bi se družno veselila uspehov zelene druščine iz Tivolija. Bodo Dagovi upi uslišani? Ali pa se bo moral s svojim sinom usesti v jekleni konjiček ter se tako kot ljubitelji moškega rokometa, ženske odbojke in moškega nogometa odpeljati iz Ljubljane. Olimpija bije plat zvona. Zvok zvona je tih. Vse bolj in bolj.
Vsaka medalja ima dve plati. (Slovenska) košarka to potrjuje.
Drago Perko
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
