NatisniKmalu na svidenje, Zijah Sokolović
S kadilci nikoli nisem bil v vojni. Tudi sam sem poskusil kaditi. A le dvakrat, v osmem razredu osnovne šole. Obakrat mi je bilo slabo. Potem je prišel alpinizem in predvsem v Himalaji mi je vedno primanjkovalo kisika in tako nisem imel nobene želje, da bi si ga še dodatno omejeval s kajenjem.
Viki Grošelj
Kmalu na svidenje, Zijah Sokolović
S kadilci nikoli nisem bil v vojni. Tudi sam sem poskusil kaditi. A le dvakrat, v osmem razredu osnovne šole. Obakrat mi je bilo slabo. Potem je prišel alpinizem in predvsem v Himalaji mi je vedno primanjkovalo kisika in tako nisem imel nobene želje, da bi si ga še dodatno omejeval s kajenjem. V zakajenih prostorih pa so me vedno začele peči oči. Ena pomembnejših zmag zame je bila, ko smo se pred leti v šoli, kjer delam, dogovorili, da v zbornici kajenje ni dovoljeno. Videti je bilo, da se bo tako moje druženje z zakajenimi prostori in cigaretnim dimom končalo. Drugim situacijam in prostorom, kjer pričakujem kajenje, pa se, tako sem vsaj mislil, znam uspešno izogniti.
Kako zelo sem se zmotil, sem občutil na lastni koži v ljubljanskem Unionu, kamor sem šel gledat izjemno predstavo Zijaha Sokolovića Cabares cabarei. Sokolovićeva igra me je prevzela in očarala, okoli sto gledalcev, ki je kadilo ves čas predstave, pa dotolklo. Kako naivno sem bil prepričan, da bodo iz uvidevnosti do nekadilcev vsaj med predstavo nehali kaditi! Tudi prigovarjanje prijateljev, ki so me videli vsega objokanega, naj zdržim, ker je to pač tak, kabaretni tip predstave, ni kaj dosti pomagalo. Zaradi cigaretnega dima in otečenih oči sem komaj še videl igralca na odru in konec te vrhunske monodrame dočakal v solzah.
Še enkrat sem pozneje poskusil v Križankah z monodramo Dese Muck, pa je bilo enako. Tako sem se moral sprijazniti z dejstvom, da tudi če so mi še tako ljube, teh vrst predstav ne bom več gledal. Človek pač ne more imeti vsega.
Pa je spet videti, da nič v življenju ni za vedno. Obeta se nam nov kadilski zakon, ki bo prepovedal kajenje v vseh javnih zaprtih prostorih. Te dni bolj nehote in po naključju spremljam polemike v medijih. In sem kar malo razočaran. Kadilcem bi privoščil malo bolj lucidne in argumentirane zagovornike. Skrb za mlade, ki naj ne bi zabredli tako, kot so oni, je rahlo patetična, izpostavljanje samih sebe kot drugorazrednih državljanov, ki se jim kratijo pravice, pa že prav trapasto. Razpredanje o dvoličnosti države, ki da ne prepove prodaje tobaka, prepoveduje pa kajenje, je še ena od ''modrosti'', ki sem jih zasledil. Potem je tu še sklicevanje na vsesplošno škodljivo pitje alkohola in uživanje nezdrave hrane, država pa se je spravila le na kadilce … No, nisem še slišal, da bi s tem, če se ne moreš upreti hrustljavo zapečenim svinjskim rebrcem in jih slastno obiraš, škodil zdravju gosta pri sosednji mizi.
Vse to sprenevedanje je prav smešno ob dejstvu, da kajenje seveda ni prepovedano. Kadilci lahko po mili volji kadijo tam, kjer ne bodo s svojim početjem ogrožali drugih. Če ogrožajo sami sebe, je to njihova stvar in pravica.
Sam zelo rad plezam z derezami in cepini. Vendar to počnem izključno v zaledenelih gorah ali slapovih. Na misel mi ne pride, da bi se tako opremljen spravil na mestni avtobus. Saj vendar lahko koga poškodujem!
Saj res, kmalu na svidenje, Zijah Sokolovič!
Viki Grošelj
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
