NatisniComeback
Zdi se, da sem ravno ob pravem času nastopil kot kolumnist v reviji Šport. Zakaj? V zadnjih dneh sem namreč doživel neverjetne vzpone in padce, in prav to je tisto, kar nas, profesionalne športnike, ločuje od navadnih smrtnikov.
Si lahko predstavljate, pod kako močnim psihološkim pritiskom je pred štartom tekme za svetovni pokal športnik, ki se bori za skupno zmago v svetovnem pokalu? In to potem, ko kar dvakrat zaporedoma odstopi. No, osebno sem imel v španski La Molini pred nedeljsko zmago še dodatni problem. Pestile so me neznosne bolečine v stranski mišici na predelu piščali, kar je bil tudi razlog, da na sobotni tekmi v drugi kvalifikacijski vožnji nisem bil sposoben narediti niti treh zavojev, in sem prav zato že pri tretjih vratih odstopil. Toda trud, ki smo ga tako jaz kot tudi celotna ekipa vložili v nedeljsko slalomsko vrnitev, je bil z zmago poplačan. Predvsem občutek, ko se psiha ponovno vrne v samozavestne, zmagovalne tire, je res odličen. Lahko bi rekel, da je ta občutek kot droga.
Ne morem pa iti mimo dejstva, da so organizatorji tekem v Španiji našemu športu ponovno naredili veliko škodo. Strmina v La Molini je bila popolnoma poledenela. Proga in preparacija sta bili idealni za alpske smučarje, nikakor pa ne za deskarje na snegu! Tako je bila tekma na televiziji videti precej, precej ubogo. Vsi vemo, da alpski smučarji vozijo po dveh robnikih, deskarji pa se neprestano vozimo po le enem. In prav zato je vožnja po robniku na poledeneli ekstremni strmini praktično nemogoča. Izbira terena v Španiji je bila še ena ˝klasična poteza˝ Mednarodne smučarske zveze (FIS), ki si že od olimpijskih iger v Salt Lake Cityju, ko je FIS tudi uradno prevzel primat od Mednarodne deskarske zveze (ISF), vztrajno prizadeva naš šport zadržati v nekih okvirih, ki naj ne bi ogrožali ostalih zimskih, predvsem klasičnih smučarskih disciplin. Logika je enostavna. Pogača, ki je namenjena zimskim športom, je omejena. Še najbolj je to očitno prav v deskarskih disciplinah prostega sloga, za katere se zdi, da jih je »vojaški« sistem FIS pripeljal tako daleč, da dandanes večino najboljših svetovnih deskarjev prostega sloga svetovni pokal sploh ne zanima več. Zanimivo je tudi to, da tako kot v vsaki marginalni športni panogi tudi v naši prihaja še do dodatnih razkolov med deskarji. Nekako se zdi, da deskarji prostega sloga ne tolerirajo deskarjev alpskega sloga, in obratno. Osebno se mi zdijo tovrstne delitve precej primitivne in naš šport doživljam povsem drugače. Menim, da bi nas, deskarje, morali povezovati predvsem želja po svobodi in po izražanju. Ta naš šport doživljam predvsem kot idealno sredstvo za pristen stik z naravo. Skratka, tekmovalnost v tem športu je zgolj nujno zlo, sicer pa je deskanje na snegu šport, katerega filozofija nima nič skupnega s tekmovanjem. Prav zaradi tega tekem nikdar nisem doživljal v klasičnem smislu, ampak kot bitko s samim seboj.
No, kakor koli že. Medtem ko berete ta zapis, bom na naporni turneji, na kateri si na tekmah želim regularnih pogojev, hkrati in predvsem pa tudi, da bi ostalo tudi nekaj časa za kakšen dober dan prostega deskanja v celem snegu, ali bolje rečeno: freerida. Kot pravi moj prijatelj Jani Goltes: »Življenje je lepo!«
Sponzorji:
RAIFFEISEN BANK, TUNIKA, d. o. o., FTWO, GOLTES, d. o. o., AVTOHIŠA VRTAČ
Rok Flander
Kolumna je bila obljavljena v februarski številki revije ŠPORT.
Komentarji
Članek še nima komentarjev. Bodi prvi!
